Temeljna načela ZDIJZ in razmerje do drugih zakonov
Urška Prepeluh Magajne, 2011
50Najpomembnejše načelo Ustave in zakona je načelo prostega dostopa do informacij javnega značaja (člen 39/2 Ustave in člen 5/1 ZDIJZ). To načelo pomeni pravno domnevo (praesumptio iuris), da so vse informacije javnega značaja splošno in prosto dostopne, razen v taksativno določenih izjemah (člen 6 ZDIJZ). Posledica pravne domneve je, da bo v primeru spora dokazno breme obrnjeno in da ga bodo nosili tisti, ki zatrjujejo, da javnosti informacije ni dopustno razkriti (praviloma zavezani organi). Če tega ne uspejo dokazati, je v dvomu zahtevi za dostop potrebno ugoditi (Article 19, The Public’s Right to Know, s. 2). V primeru več različnih možnih interpretacij, pri razlaganju nedoločnih pravnih pojmov in pri zapolnjevanju pravnih praznin je na podlagi tega načela vse zakonske določbe potrebno interpretirati v prid čim širšega dostopa do informacij javnega značaja oziroma v prid pravice dostopa (ABA CEELI, s. 4).
51Drugo pomembno načelo Ustave in zakona je, da gre pri dostopu do informacij javnega značaja za pravico upravičenega subjekta (člen 39/2 in člen 5/2 ZDIJZ). Gre torej za pravno zavarovano upravičenje posameznika, ki ga je moč iztožiti in ki mu stoji nasproti ustrezna dolžnost organa, da upravičencu informacije javnega značaja posreduje.
52V zvezi s ponovno uporabo informacij javnega značaja je zakon določil še načelo enakosti, po katerem ima vsak upravičenec pravico, da pod enakimi pogoji pridobi pravico do njihove ponovne uporabe v pridobitne ali nepridobitne namene (člen 5/3 ZDIJZ). Ponovna uporaba mora biti omogočena vsem pod enakimi pogoji in po ceni, ki ne povzroči diskriminacije med upravičenci znotraj iste kategorije ali primerljivih kategorij ponovne uporabe informacij (člen 36 a / 3 ZDIJZ). V tem pogledu zakon razlikuje med komercialno in nekomercialno uporabo ter za slednjo določa, da organi ne zaračunavajo cene, kadar so informacije uporabljene z namenom informiranja, zagotavljanja svobode izražanja, kulture in umetnosti ter medijske uporabe informacij (člen 34 a ZDIJZ po zgledu pravne ureditve v ZDA).
53ZDIJZ je zakon, katerega domet je izredno širok in se razteza na praktično vsa področja delovanja javne oblasti, javnopravnih subjektov in drugih subjektov, ki zanje opravljajo javne funkcije. Zato njegove določbe vedno znova trčijo ob določbe drugih predpisov. V primeru neskladja ZDIJZ z drugimi področnimi zakoni je ta potrebno reševati v skladu s splošnimi načeli za razlago pravnih norm in njihovih medsebojnih razmerij. Po načelu lex specialis derogat legi generali nad ZDIJZ prevladajo specialnejši zakoni, ki so bili sprejeti po njegovi uveljavitvi (npr. ZVDAGA ali ZMed). Hkrati pa ni mogoče in abstracto reči, katere norme prevladajo v razmerju do področnih zakonov, sprejetih pred uveljavitvijo ZDIJZ, saj slednji predstavlja splošnejši, a poznejši zakon, zaradi česar bo interpretacija odvisna od namena zakonodajalca. Očitno zakonodajalec ni imel namena razveljaviti tistih področnih zakonov, ki jih je izrecno določil kot izjeme členu 6 ZDIJZ, čeprav so te večinoma bolj restriktivne. Zato ZDIJZ kot poznejši, a splošnejši zakon nad specialnejšimi načeloma ne prevlada (lex posterior generalis non derogat legi priori speciali), razen če starejši predpisi ne varujejo nobenega od izrecno naštetih interesov in je v skladu s splošnim načelom ZDIJZ to potrebno za zagotovitev javnega in odprtega delovanja organov in uresničitev ustavne pravice. Prim. odločbo US, U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010, Ur. l. 14/10 (infra, rob. št. 115). Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, s. 149–154.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
American Bar Association – Central European and Eurasian Law Initiative (ABA CEELI), Freedom of Information: A Concept Paper, Washington D.C. 2000;
Article 19, A Model Freedom of Information Law, London 2001;
Article 19, The Public’s Right to Know – Principles on Freedom of Information Legislation, London 1999;
Banisar, Freedom of Information Around the World – A Global Survey of Access to Government Information Laws, dostopen na: http://www.freedominfo.org/documents/global_survey2006.pdf 2006;
Dienes et al., Newsgathering and the Law, Second Edition, USA 1999;
EU Network of Independent Experts on Fundamental Rights, Commentary of the Charter of Fundamental Rights of the European Union, 2006, dostopen na: http://ec.europa.eu/justice/doc_centre/rights/doc_rights_intro_en.htm;
Foerstel, Freedom of Information and the Right to Know – The Origins and Application of the Freedom of Information Act, Connecticut/London 1999;
Frowein/Peukert, Europäische Menschenrechtskonvention, EMRK-Kommentar, Kehl/Arlington 1996;
Harris/O’Boyle/Warbrick, Law of the European Convention on Human Rights, London 1995;
Mendel, Freedom of Information: A Comparative Legal Survey (UNESCO), New Delhi 2003;
Nowak, U.N. Covenant on Civil and Political Rights – CCPR Commentary, Kehl 1993;
Pirc – Musar, Še o noveli ZDIJZ, PP 26, 2005;
Pličanič et al., Komentar Zakona o dostopu do informacij javnega značaja: s pravom EU in primerjalnopravno prakso, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Dostop do informacij javnega značaja v evropskem pravu, s. 329–351 v: IX. Dnevi javnega prava, Portorož 2003;
Prepeluh, Kaj je informacija javnega značaja – Poskus pozitivne opredelitve, PP 8–9, 2004, s. VII–XII;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja, Ljubljana 2005;
Prepeluh, Pravica dostopa do informacij javnega značaja na podlagi EKČP, Revus 4, 2005, s. 115–126;
Sobotta, Transparenz in den Rechtsetzngsverfahren der Europäischen Union – Stand und Perspektiven des Gemeinschaftsrechts unter besonderer Berücksichtigung des Grundrechtes auf Zugang zu Informationen, Baden-Baden 2001;
United States Department of Justice, Freedom of Information Act Guide, dostopen na: http://www.usdoj.gov/oip/foi-act.htm 2002;
van Dijk/van Hoof (ur.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, The Hague 1998;
Villiger, Handbuch der EMRK, Zürich 1999.