Lovro Šturm, 2011

6OdlUS XII, 86, U-I-18/02, Ur. l. 108/03: »25. Poleg tega, da lahko poseg v človekove pravice temelji le na legitimnem, stvarno upravičenem cilju, je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje legitimen cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za prekomeren poseg, opravi US na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega:

1. ali je poseg sploh nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega nasploh (kateregakoli) oziroma da cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) posega s kakšnim drugim, ki bi bil po svoji naravi blažji;
2. ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči; če ga ni mogoče doseči, poseg ni primeren;
3. ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti).

Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten.

26. Določba Zakona o bančništvu (Ur. l. 7/99, 59/01 in 55/03) – ZBan, po kateri sodno varstvo nima učinka na začetek in na tek stečajnega postopka (drugi odstavek 164. člena ter prvi in drugi odstavek 188. člena), je nujno sredstvo, da se doseže navedeni legitimni cilj. Morebitno odlaganje začetka stečajnega postopka do odločitve sodišča o zakonitosti odločbe Banke Slovenije (suspenzivni učinek tožbe iz 184. člena ZBan), kar bi zagotovilo, da stečajni postopek ne bi bil začet pred to odločitvijo in tudi ne bi nastopila posledica prenehanja opravljanja bančnih storitev (3. točka prvega odstavka 41. člena ZBan), kar bi bilo za banko oziroma hranilnico milejši ukrep, ne bi učinkovito varovalo pravic deponentov in javnega interesa. ZBan določa, da Banka Slovenije z odločbo ugotovi obstoj pogojev za začetek stečajnega postopka, če oceni, da se v času trajanja izredne uprave finančno stanje ni izboljšalo in banka kljub izredni upravi ni sposobna tekoče izpolnjevati dospelih obveznosti, ali če pri opravljanju nadzora ugotovi, da premoženje banke ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov (162. člen). To pomeni, da sprejme Banka Slovenije odločbo o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka potem, ko ugotovi, da prizadeta banka oziroma hranilnica ne izpolnjuje temeljnih zahtev ZBan po obvladovanju tveganj (62. člen), zaradi česar so pravice deponentov že kršene, ali obstaja velika nevarnost, da bodo (gre predvsem za pravico, da razpolagajo z deponiranimi sredstvi). Tako ZBan predvideva, da se lahko že med trajanjem izredne uprave aktivira jamstvo za zajamčene vloge, če postane zaradi povečanja dviga vlog ogrožena likvidnost banke (146. člen), ki se sicer aktivira po sprejemu sklepa o začetku stečajnega postopka (157. člen). Odlaganje začetka stečajnega postopka do odločitve sodišča bi bilo v nasprotju s pravicami deponentov in javno koristjo.

Tudi z morebitnimi ukrepi nadzora, zlasti z izredno upravo, ki bi se nadaljevala ali uvedla po sprejemu odločbe o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka, ni mogoče preprečiti paničnega dvigovanja vlog, ki bi prizadeto banko oziroma hranilnico spravilo v položaj, ko ne bi mogla izpolniti vseh svojih obveznosti (očitno zato tudi možnost predčasnega aktiviranja jamstva po 146. členu ZBan). Ko banka ne more izpolniti vseh svojih obveznosti, pa so podani stečajni razlogi. Tudi morebitna začasna prepoved dvigovanja vlog ne bi zavarovala pravic deponentov, saj bi po prenehanju takšnega ukrepa prišlo do še hitrejšega dvigovanja vlog. S tem bi prišlo do prenehanja banke, do oškodovanja deponentov in do likvidnostnih motenj na celotnem denarnem trgu. Pritrditi je treba stališču Državnega zbora in Vlade, da začetega stečajnega postopka nad banko oziroma hranilnico ni mogoče več ustaviti, ker ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja. Ker ni mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja, pa je lahko edini učinek sodnega varstva v ugotovitvi morebitne nezakonitosti odločbe Banke Slovenije in v uveljavljanju odškodninske odgovornosti zoper Banko Slovenije. Vse navedeno pomeni, da z morebitno drugačno ureditvijo, ki bi manj posegla v pravico do učinkovitega sodnega varstva, ne bi dosegli legitimnega cilja, ki ga zasleduje ZBan s posebno ureditvijo stečajnega postopka bank in hranilnic. Obravnavani poseg zakonodajalca je primeren ukrep za zagotovitev zasledovanega cilja.

27. Poseg zakonodajalca prestane tudi test sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Pri tehtanju sorazmernosti posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva bank in hranilnic zaradi varovanja pravic deponentov in javne koristi je treba dati prednost varovanju pravic deponentov in javnemu interesu. Banke opravljajo bančne posle s sredstvi deponentov. Zato so dolžne poslovati po strogih predpisih in tako, da lahko vsak trenutek obvladujejo vrsto tveganj, ki jim je finančno poslovanje izpostavljeno. Za morebitne slabe poslovne odločitve morajo prevzeti riziko in vso odgovornost in je ne morejo prelagati na deponente. Škoda, ki lahko nastane deponentom, zlasti pa škoda, ki bi nastala zaradi zloma bančnega sistema zaradi izgube zaupanja v varnost bančnih depozitov, je neprimerno večja od morebitne škode, ki bi nastala posamezni banki ali hranilnici. Če bi se v postopku s pravnimi sredstvi pred Vrhovnim sodiščem izkazalo, da je odločitev Banke Slovenije o obstoju stečajnih razlogov nezakonita, pa je delničarjem banke zagotovljena odškodnina (tretji odstavek 188. člena ZBan).«

7OdlUS XVI, 78, U-I-328/05, Ur. l. 101/2007: »14. Ne da bi se spuščalo v presojo, ali je obravnavani poseg zakonodajalca nujen in primeren (ukrep) za zagotovitev zasledovanega cilja, US ocenjuje, da ta poseg ne prestane preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Zakonodajalec je nesorazmerno omejil pravico otroka, da izve za svoj izvor, s tem ko je možnost sodnega uveljavljanja te pravice omejil na objektivni petletni rok po dopolnitvi polnoletnosti. Po preteku navedenega roka otrok dejansko nima več možnosti sodno uveljavljati svoje pravice do poznavanja lastnega izvora, kar potrjuje tudi pobudnikov primer. Kot je bilo že navedeno, izpodbijana zakonska ureditev varuje trajnost obstoječih družinskopravnih razmerij. Dejstvo je, da lahko ugotavljanje izvora otroka v poznejši (odrasli) dobi povzroči neprijetne posledice v osebnem in družinskem življenju vseh tistih, ki so posredno ali neposredno vpleteni v postopek ugotavljanja otrokovega izvora. Vendar po presoji US interes otroka, ki je po preteku petletnega roka po dopolnitvi polnoletnosti izvedel za svoj izvor, pretehta nad interesom pravne varnosti in potrebo po varovanju trajnosti obstoječih družinskopravnih razmerij. Otroku je namreč po preteku prekluzivnega roka odvzeta vsakršna možnost, da bi kadarkoli pozneje uveljavljal svojo pravico, da izve za svojega genetičnega očeta. Po oceni US je pri presoji treba upoštevati specifičen položaj otroka kot upravičenca za vložitev tožbe na ugotovitev očetovstva. Otrok je namreč povsem odvisen od informacij, ki mu jih posredujejo drugi (predvsem njegovi starši). Tudi na to, kdaj mu bodo starši razkrili podatke, ki so relevantni za vložitev tožbe, otrok nima vpliva.[9] Pri tem US poudarja, da določitev roka za vložitev tožbe sama po sebi ni ustavno sporna. Ključno pa je, na kakšen način je rok določen. US ocenjuje, da pravna varnost in trajnost družinskopravnih razmerij ne bi bila bistveno prizadeta, če bi zakonodajalec rok določil tako, da bi tekel od trenutka dalje, ko otrok izve za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe. Poleg tega lahko zakonodajalec tudi na druge načine omeji učinke ugotovitve otrokovega izvora na pravno varnost in obstoječa družinskopravna razmerja (npr. s krajšim subjektivnim rokom ali z omejenim učinkovanjem ugotovitve otrokovega izvora na obstoječa družinskopravna razmerja).«

8OdlUS XVIII, 95, Up-1698/08,  Ur. l. 103/2009: »6. Bistveni razlog za zavrnitev zahtevka že pred sodiščem na prvi stopnji je bil v tem, da tožniki niso določno opredelili, katera konkretna dolžnostna dejanja je policija opustila, in tako niso izkazali protipravnosti ravnanj policije kot enega od elementov odškodninske obveznosti države. Ključno pravno vprašanje v obravnavanem primeru je bilo, ali je prvi odstavek 3. člena ZPol, ki med nalogami policije določa varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, samostojen temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega ravnanja. V postopku je bilo na to vprašanje odgovorjeno nikalno. Vrhovno sodišče je posebej poudarilo, da 3. člen ZPol ni takšen pravni temelj. Gre za splošno normo, ki jo je zakonodajalec nato konkretiziral v členih 29 do 53 ZPol z določitvijo posameznih dolžnostnih ravnanj. Vrhovno sodišče je tudi pritrdilo argumentu Višjega sodišča, da končni neuspeh ob sicer izkazanem trudu in izvajanju del v skladu s predpisanimi nalogami ne more biti podlaga odškodninske odgovornosti. Glede razporeditve dokaznega in trditvenega bremena pa je bilo mnenja, da je tožeča stranka tista, ki mora zatrjevati in dokazati, da škoda izvira ravno iz nedopustnih ravnanj policije.

7. Navedena pravna stališča niso v nasprotju s pravico do povračila škode zaradi nezakonitega dela državnih organov po 26. členu Ustave. Policija je državni organ z represivnimi pooblastili, ki omogočajo poseganje v osebne in premoženjske dobrine. Zato je razumljivo, da je ob cilju zagotovitve učinkovitega postopanja policije nujno zagotoviti jamstva, da bodo posegi policije v mejah zakona in da bodo te meje natančno in predvidljivo določene. To je nujno ne le zaradi pravne varnosti, pač pa prav zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Policija pri svojem delovanju ne sme uporabiti nesorazmernih sredstev, ker bi to lahko pomenilo prekoračitev pooblastil in s tem poseg v človekove pravice (nasprotne stranke). Zato je ne samo dopustno, pač pa z vidika Ustave tudi nujno, da zakon določi, kaj določno policija sme ukreniti in zato sklicevanje na splošno (načelno in vsebinsko nedoločno) normo 3. člena ZPol ne zadošča. Prav tako ni v nasprotju z Ustavo pravno stališče, da je v odškodninski pravdi, tudi proti državi kot toženi stranki, tožeča stranka tista, ki mora zatrjevati, katero konkretno dolžno ravnanje je tožena stranka opustila in s tem ravnala protipravno.