Polona Primožič, 2011

15Zakon o medijih (Ur. l. 35/01, 60/06 in 110/06 – ur. p. b. – ZMed) v 6. poglavju (členi 26 – 44) podrobneje ureja vsebino in pogoje ter postopek uveljavljanja pravice do popravka in pravice do odgovora. Temeljni vsebinski pogoj za uveljavljanje pravice do popravka je osebna prizadetost pravice ali interesa posameznika (prvi odstavek 26. člena ZMed). Pravica do objave popravka je ob izpolnjenem pogoju prizadetosti pravice ali interesa samega predlagatelja odvisna tudi od vsebine zahtevanega popravka. Vsebina popravka je v prvi vrsti pogojena z vsebino prvotno objavljenega obvestila. Četrti odstavek 26. člena ZMed poleg popravka v ožjem smislu (tj. zanikanja oziroma popravljanja zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu) dopušča tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (t. i. popravek v širšem smislu). Pomembne omejitve glede vsebine in obsega zahtevanega popravka izhajajo iz 31. člena ZMed (razlogi za odklonitev objave popravka). Ker se le s hitrim odzivom na objavljeno obvestilo oziroma informacijo lahko doseže namen popravka oziroma odgovora, ZMed določa kratke roke za uveljavljanje pravice do popravka oziroma pravice do odgovora (prim. drugi odstavek 26. člena ZMed in drugi odstavek 33. člena ZMed), ter dolžnost hitrega postopanja sodišč v primeru, ko prizadeti posameznik uveljavlja sodno varstvo teh pravic (prim. 38. in 39. člen ZMed).

16K oblikovanju vsebine in obsega pravice do popravka je pomembno prispevalo  Vrhovno sodišče, ki je v sodni praksi opredelilo različne vidike te pravice. Iz sodbe VS št. II Ips 737/07 z dne 25. 10. 2007 izhaja stališče, da je pravica do popravka sestavni del dialoga, ki ga je treba omogočiti tistemu, o katerem je bila načeta določena tematika (pod pogoji iz 26. člena ZMed). Objava popravka je zato sestavni del medijske svobode (eden izmed dveh polov medijske svobode), ne pa pravna sankcija za pravno kršitev. Vrhovno sodišče je v več odločitvah poudarilo (prim. sodba št. II Ips 538/09 z dne 22. 10. 2009 in  št. II Ips 439/07 z dne 26. 7. 2007), da pravice do popravka ne gre enačiti s pravico dostopa do medijev: »Osnovni pogoj, tj. prizadetost posameznikovega interesa ali pravice, in odklonilni razlogi iz 31. člena ZMed dajejo sodišču ustrezen prostor za presojo, ki bo zagotavljala, da na eni strani ta pravica ne bi postala pravica do dostopa do medijev in da na drugi strani (npr. zaradi uporabljenega novinarskega pristopa k obdelavi določene vsebine) ne bi ostala prazna.« V sodbi št. II Ips 196/05 z dne 15. 3. 2007 je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da pojma obvestilo iz tretjega odstavka 26. člena ZMed ni mogoče razlagati ozko, torej zgolj kot notico, kot kratko sporočanje informacije, temveč kot medijsko objavo v najširšem smislu; to velja za tiskane medije, še toliko bolj pa za elektronske, katerih obvestila v sebi združujejo različne tipe komunikacijskih sredstev. Tisto, kar je pomembno, je, da je medijski učinek obvestila objektivno tak, da prizadeva posameznikovo pravico ali interes. Vrhovno sodišče je večkrat presojalo primere, ko je bila zahteva za objavo popravka zavrnjena zaradi obstoja odklonilnih razlogov iz 31. člena ZMed. Iz sodbe št. II Ips 536/04 z dne 11. 11. 2004 izhaja stališče, da z zakonsko zahtevo po taki vsebini popravka oziroma odgovora, ki ni žaljiva, ni v ničemer zmanjšan obseg varstva pravic prizadetega – tudi če je objavljeno besedilo zanj žaljivo; za to ima prizadeti na razpolago druge oblike pravnega varstva. Ob presoji sorazmernosti dolžine zahtevanega popravka (6. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed) je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da zakonske določbe ni mogoče razlagati tako ozko, da bi presoja (ne)sorazmernosti pomenila le presojo količine (vrstic) besedila obvestila in popravka; sama opredelitev popravka v četrtem odstavku 26. člena ZMed namreč kaže na to, da mora presoja izhajati iz vsebinskega izhodišča in ne (samo) količine (prim. sodba št. II Ips 864/07 z dne 29. 11. 2007 in sodba II Ips 190/02 z dne 16. 5. 2002). V praksi Vrhovnega sodišča je uveljavljeno tudi stališče, da ugotavljanje (ne)resničnosti dejstev bodisi v samem obvestilu bodisi v popravku obvestila ni predmet dokaznega postopka oziroma, da bi bilo to ugotavljanje v nasprotju z naravo pravice do popravka (prim. sodba št. II Ips 439/07 z dne 26. 7. 2007). V sodbi št. II Ips 737/07 z dne 25. 10. 2007 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da se »vprašanje resnice v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, se ima pravico o spornem obvestilu izjaviti na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča – od tod dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav.«

17Posebnost slovenske ureditve, ki je v pravni teoriji pogosto kritizirana, je v tem, da se pravica do popravka in pravica do odgovora priznavata tudi državnim organom, tj. nosilcem javne oblasti. Vrhovno sodišče je sicer dolžnost objave popravka oziroma odgovora na zahtevo države omejilo na izjemne primere (prim. sodbo št. II Ips 595/09 z dne 3. 12. 2009 in sodbo št. II Ips 1165/08 z dne 19. 3. 2009). Pri tem je upoštevalo, da ima država drugače kot zasebniki, ki takih možnosti nimajo oziroma jih imajo v manjšem obsegu, na voljo vrsto orodij (ki niso instrumenti medijskega prava), ki ji omogočajo, da se sliši njen glas (npr. tiskovna konferenca, objava podatkov in mnenj na uradnih spletnih straneh, itd.). Zato je treba dopustnost uveljavitve njene pravice do popravka oziroma odgovora zaradi občutljivosti ustavno varovane materije, s katero si prihaja navzkriž, presojati posebej previdno. V nasprotnem primeru bi lahko pravica do popravka države postala njena pravica dostopa do medijev, s čimer bi bilo gotovo prekomerno poseženo v medijsko svobodo.

18V zvezi s pravico do odgovora na objavljeno informacijo je praksa Vrhovnega sodišča bolj skopa. Že ustaljeno je stališče, ki poudarja vsebinsko razliko med pravico do popravka in pravico do odgovora: medtem ko je prva dana v interesu prizadetega posameznika (prvi odstavek 26. člena ZMed), je druga dana v javnem interesu – zaradi zagotavljanja objektivne, vsestranske in pravočasne informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah (prvi odstavek 42. člena ZMed). Iz sodbe št. II Ips 172/10 z dne 23. 6. 2010 izhaja stališče, da pravica do objave odgovora ni pravica dostopa do medijev: posameznik ne more sklicujoč se na pravico do odgovora doseči objave svojih prispevkov, četudi se nanašajo na javne zadeve. Vrhovno sodišče je upoštevalo, da v tem primeru pravica do odgovora trči v prav tako ustavno varovano pravico do svobode izražanja (svobodnega izražanja različnih oblik javnega obveščanja); že zakon sam in še v večji meri sodna praksa pri njunem varstvu, opredeljujeta in iščeta ustrezno ravnovesje med tema pravicama. Zato pravica do odgovora nastopi (šele) tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji zanikajo, bistveno popravljajo ali bistveno dopolnjujejo z dokazljivimi navedbami. Tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 1165/08 z dne 19. 3. 2009 izhaja, da mora pri odločanju o zahtevku za objavo odgovora sodišče tehtati med pravicami iz 39. in 40. člena. Določbo 42. člena ZMed je po stališču sodišča treba razlagati tako, da je objava odgovora dopustna v tistih primerih, ko gre za tako pomembno informacijo o javnih zadevah in/ali tako pomemben odgovor nanjo, da javni interes terja objavo odgovora, oziroma kadar objavo odgovora zahteva država, ko gre za tako pomembno informacijo, da javni interes terja oziroma upravičuje poseg (države) v svobodo izražanja. Drugačna razlaga bi pomenila reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin in s tem prehud poseg države in njene oblasti v medije. Kot pomembno okoliščino pri iskanju ravnovesja med obema ustavnima pravicama je Vrhovno sodišče izpostavilo zlasti dejstvo, da je predlagatelj objave odgovora predstavnik javne oblasti (države), to pa je subjekt, pred čigar vplivi naj bi ustavne pravice primarno zagotavljale varstvo posameznikom in ne obratno.