Polona Primožič, 2011

3Ustavne pravice praviloma varujejo človeka pred posegi države oziroma javne oblasti. V tem smislu pravica do popravka in pravica do odgovora nista klasični človekovi pravici, saj učinkujeta neposredno v razmerjih med zasebniki. Pravica iz 39. člena je namenjena varstvu pred posegi države na področju svobode izražanja, pravici iz 40. člena stave pa ščitita posameznike v njihovem razmerju do lastnikov in urednikov medijev. Pravica do popravka in pravica do odgovora sta tako delni in posredni izjemi od načelnega varstva svobode izražanja, ki zaradi varstva pravic drugih (tj. varstva osebnostnih pravic oziroma ko gre za pravico do odgovora, varstva interesa javnosti po celoviti in nepristranski obveščenosti) v posebej utemeljenih primerih omogočata omejitve oziroma posege v avtonomijo izdajateljev medijev in odgovornih urednikov, da svobodno odločajo o vsebinskem konceptu oziroma programski shemi medija ter načinu in obliki objave posameznih prispevkov.

4Pravica do popravka in pravica do odgovora dejansko pomenita korekcijo morebitne zlorabe pravice do svobode izražanja iz 39. člena. Pravica iz 39. člena posamezniku ne daje (iztožljive) pravice do objave svojega mnenja, pač pa jamči le svobodo izražanja, ki je javna oblast ne sme protiustavno omejevati. Pravica do popravka oziroma pravica do odgovora pa postaneta aktualni tedaj, ko je pri izvrševanju svobode izražanja prišlo do objave žaljivih, pomanjkljivih ali napačnih trditev oziroma informacij v medijih. Na podlagi pravic iz 40. člena (in zakona, ki ti pravici konkretizira) lahko posameznik (fizična ali pravna oseba) proti volji urednika ali lastnika medija doseže objavo svojega mnenja oziroma odziva na objavljeno obvestilo ali informacijo. Navedeni pravici torej posamezniku, ki bi bil sicer v šibkejšem položaju od subjektov, ki obvladujejo medije, omogočata, da se sliši njegov glas v medijih.