Peter Pavlin, 2011

a) Razmerje do temeljnega ustavnega načela delitve oblasti

10Z vidika delitve oblasti ima 87. člen spet poseben pomen, namreč konstitutira DZ kot primarni dejavnik zakonodajne oblasti, ki si prvi in načeloma edini zasluži naziv zakonodajne oblasti v smislu drugega stavka drugega odstavka 3. člena (delitev oblasti), kar posredno potrjuje tudi določba četrtega odstavka 3.a člena o sodelovanje Vlade in zgolj DZ v zadevah EU (na področju sprejemanja pravnih aktov in odločitev EU). Le v širšem pomenu je del zakonodajne oblasti tudi DS (tretja alineja prvega odstavka 97. člena), vendar je dvomljivo, ali ima to glede na dokaj strogo ustavno normo 87. člena kakršenkoli učinek tudi na drugi stavek drugega odstavka 3. člena (delitev oblasti). Na načelni ravni, če se trenutno ne upošteva določb Ustave glede referenduma in pristojnosti Državnega sveta ter določenih zakonsko urejenih pristojnosti US, ki izhajajo iz 2. člena, je možno govoriti celo o »normotvorni dominaciji« DZ.

11Z vidika vrste pravnega akta pa ustavna določba določa, da se pravic in obveznosti ne sme originarno urejati z drugimi pravnimi akti DZ, kot so npr. odloki, temveč le z zakoni, sprejetimi po zakonodajnem postopku. Izjema z vidika aktov DZ je npr. lahko Poslovnik DZ (PoDZ), če ima zunanji učinek. Vendar gre v tem primeru za dokaj sporno vprašanje in bi bilo primerno vse določbe PoDZ, ki naj bi imele zunanji učinek oziroma imajo namen zunanjega učinka, prestaviti v poseben Zakon o Državnem zboru. Drugače Ustavno sodišče, ki delu PoDZ priznava pomen in moč zakona, čeprav izrecno tudi navede, da PoDZ formalno ni zakon  (OdlUS VI, 46, U-I-40/96, 3. 4. 1997, 3. točka).

b) Vpliv na ustavno demokracijo

12Ob upoštevanju kratke omembe v poskusu opredelitve glede zgodovinske razlage 87. člena je primerno oceniti, da ima ustavna norma iz 87. člena tudi določen pomen za RS kot ustavno demokracijo (glej npr. U-I-137/10, 26.11.2010, 15. točka; Ur. l. 99/10 ter U-I-45/09, 5. točka; Ur. l. 22/09). Pravic in obveznosti se namreč ne more urejati na pretežno nejaven, načeloma netransparenten način, ampak samo z zakoni, ki jih v transparentnih, javnosti in naslovnikom norm znanih postopkih, sprejemajo predstavniki ljudstva, izvoljeni kot poslanke in poslanci v DZ. Ustavna določba, da zakone sprejema DZ in da sme le v njih urejati pravice in obveznosti, tako tudi vsakodnevno krepi oziroma legitimira načelo ustavne demokracije. Urejanje pravic in obveznosti z uredbami za izvrševanje zakonov ali uredbami z zakonsko močjo ali s pravilniki ali z drugimi podzakonskimi predpisi ali s sklepi ali z internimi akti ne bi bilo v skladu z obstojem Slovenije kot ustavne demokracije.