Polona Primožič, 2011

12Pravica do popravka v večini evropskih kontinentalnih pravnih ureditev ne uživa ustavnega ranga, temveč je predmet zakonske ureditve. Podobno kot v slovenski Ustavi je eksplicitno zapisana le še v nekaterih ustavnih ureditvah (tako npr. v portugalski ustavi – člen 37/4 in v hrvaški ustavi – člen 38/4). Ponekod je ustavnopravno varstvo pravice do popravka zagotovljeno posredno – z določitvijo pozitivnih obveznosti države v zvezi z varstvom osebnostnih pravic in dostojanstva posameznika, ki jih varuje ustava (npr. Nemčija). Izmed evropskih ureditev sta najbolj vplivni francoska in nemška ureditev. Najpomembnejša razlika med njima je v tem, da francoska ureditev dopušča pravico do popravka glede kakršnihkoli trditev (tako glede dejstev, kot tudi mnenj in ocen), medtem ko nemška ureditev pravico do popravka omejuje na trditve o dejstvih (enako velja za večino drugih evropskih držav). V nekaterih pravnih ureditvah (npr. v Nemčiji, Norveški, Španiji) velja, da lahko objava kakršnikoli dejstvenih trditev pomeni povod za uveljavljanje pravice do popravka; če objavljene dejstvene trditve posameznika predstavljajo v negativni luči (ne nujno v napačni), je upravičen uveljavljati pravico do popravka. Ponekod (npr. na Madžarskem) pa mora prizadeti posameznik za uveljavitev pravice do popravka izkazati neresničnost oziroma žaljivost objavljenih trditev o dejstvih. Države, v katerih velja sistem common law (ZDA, Velika Britanija, Kanada), pravice do popravka načeloma ne priznavajo.

13Več ustavnih sodišč se je ukvarjalo s presojo ustavnosti zakonov, ki urejajo pravico do popravka. Rezultat presoje je dokaj enoten: ker je zakonodajalec dolžan zagotoviti varstvo osebnostnih pravic in dostojanstva posameznika, in pravica do popravka sodi med sredstva, ki to varstvo zagotavljajo, in ker je to tudi v interesu vsebinsko raznovrstne in pluralne javne razprave, ki je sestavni del vsake demokratične družbe, pravice do popravka ni mogoče šteti kot nesorazmerne omejitve pravice do svobode izražanja. V nadaljevanju je podrobneje predstavljena odločitev nemškega zveznega ustavnega sodišča. Omeniti velja tudi mnenje madžarskega ustavnega sodišča (v zadevi 57/01 z dne 4. 12. 2001), v katerem je to sodišče izreklo, da je pravica do popravka pomembno sredstvo pri zagotavljanju ravnovesja med pravico do svobode izražanja in varstvom ugleda in osebnega dostojanstva posameznika, pri tem pa je za nekatere predlagane dopolnitve zakonske ureditve ocenilo, da tega ravnovesja ne zagotavljajo.

14Po nemški ureditvi je pravica do popravka izvedena iz ustavnega varstva osebnostnih pravic in osebnega dostojanstva na eni strani ter medijske zakonodaje na drugi. Ureditev pravice do popravka je v pristojnosti posameznih zveznih dežel, ki podrobneje določajo vsebino te pravice ter odgovornost medijev v skladu z Ustavo. Med skupne značilnosti deželnih zakonov je mogoče šteti to, da je pravica do popravka načeloma mogoča le v zvezi z navedbo dejstev. V praksi nemškega Zveznega ustavnega sodišča je zlasti pomembna odločitev z dne 14. 1. 1998 (1 BvR 1861/93), s katero je Zvezno US potrdilo Zakon o medijih zvezne dežele Hamburg. US je tehtalo med svobodo tiska na eni strani in pravico posameznika do varstva osebnostnih pravic in dostojanstva na drugi. Kot osrednji element svobode medijev je sodišče izpostavilo svobodo izdajanja in oblikovanja tiskanih medijev, v tem okviru pa zlasti uredniško svobodo pri določanju tem in vsebine člankov za objavo ter razporeditve in mesta objave posameznega prispevka. US je presodilo, da izpodbijani zakon s tem, ko je določil varstvo osebnostnih pravic posameznika, ni nesorazmerno posegel v svobodo izražanja (oziroma tiska). Sodišče je upoštevalo svojstven položaj, v katerem se znajde posameznik, ki je prizadet z objavo netočnih oziroma žaljivih trditev v mediju. Glede na vlogo in pomen (tiskanih) medijev praviloma nima enakovrednih možnosti, da bi se odzval na objavo. Da bi posameznik imel enakovredno možnost predstaviti svojo plat zgodbe, je zakonodajalec dolžan v okviru pristojnosti, ki so mu naložene v zvezi z varstvom osebnostnih pravic in osebnega dostojanstva, posamezniku zagotoviti varstvo pred posegom medijev v njegovo osebno sfero. Ena od zakonskih možnosti je, da posameznik, ki je bil z objavo prizadet, lahko s svojimi besedami odgovori na objavljeno vsebino. To pravno sredstvo med drugim prispeva k svobodnemu in celovitemu oblikovanju javnega mnenja, saj je javnost poleg objavljenega obvestila seznanjena tudi s pogledom posameznika, ki je bil z objavo prizadet. Sodišče je zavrnilo očitke o nepotrebnosti pravice do popravka. Poudarilo je, da ta pravica pod določenimi pogoji dopolnjuje druge oblike pravnega varstva (prepoved objave, odškodnina, preklic, kaznovanje), pri čemer nobena od drugih civilnopravnih in kazenskopravnih oblik pravnega varstva prizadetemu posamezniku ne omogoča odgovora na objavljene trditve v mediju. Opozorilo je tudi na časovno komponento – nobeno drugo pravno sredstvo ne omogoča tako hitrega odziva na objavljene trditve, saj je odločanje o drugih pravnih sredstvih praviloma povezano z dolgotrajnim ugotavljanjem (ne)resničnosti objavljenih trditev. US je ocenilo, da pravica do popravka ne pomeni nesorazmerne omejitve pravice do svobode izražanja. Prvič zato, ker se mora popravek vedno vsebinsko navezovati na prvotno objavljene trditve in ker lahko pravico do popravka uveljavlja samo prizadeti posameznik. Drugič, ker je popravek omejen na trditve o dejstvih in ga ni mogoče uveljavljati glede mnenjskih trditev. In tretjič, ker je zahteva za objavo popravka razumno omejena tako z vsebino kot z namenom prvotno objavljenih trditev.