Franc Testen, 2002

27Poseben primer gole ugotovitve protiustavnosti določa 47. člen ZUstS: Če je bil zakon, drug predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil med postopkom usklajen z Ustavo in zakonom, oziroma je prenehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice neustavnosti oziroma nezakonitosti, lahko US ugotovi, da ni bil v skladu z Ustavo in zakonom. Pri podzakonskih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, US odloči, ali ima njegova ugotovitev učinek odprave ali razveljavitve.

28Besede “lahko” v tej določbi ni mogoče razlagati tako, da daje US pravico do prostega preudarka. “Lahko” kaže na to, da gre za še eno zakonsko izjemo, ko US sme (če so izpolnjeni zakonski pogoji pa mora) izreči ugotovitveno odločbo. Nekoliko nejasno in zapleteno besedilo te določbe najlaže razložimo, če upoštevamo, da je tako kot za vsako drugo odločanje US tudi v primerih, ko je zakonsko besedilo usklajeno ali pa je prenehalo veljati, temeljna procesna predpostavka obstoj pravovarstvene potrebe. To izhaja že iz prvega dela določbe (odločanje je mogoče samo, če posledice neustavnosti niso bile odpravljene) in iz logičnega nadaljevanja v drugem delu določbe: v teh primerih mora imeti ugotovitev “učinke”. Pri podzakonskih predpisih mora US samo povedati, kakšne (odprave ali razveljavitve) pri zakonih pa ima očitno ob smiselni uporabi 43. in 44. člena ZUstS ugotovitev lahko le učinke razveljavitve. Tako je npr. US v zadevi OdlUS VIII, 263, U-I-26/96, Ur. l. 101/99 pozvalo pobudnika, naj pove, ali vztraja pri pobudi za presojo ustavnosti zakona, ki je prenehal veljati v času, ko je tekel postopek pred US. Pobudnik je pojasnil, da so mu na podlagi izpodbijanega zakona nastale hude posledice in da v posamični zadevi, v kateri je bil zakon zanj uporabljen, še teče upravni spor. Zadeva torej še ni bila pravnomočno končana, morebitna ugotovitev, da zakon ni bil v skladu z Ustavo, bi imela učinke razveljavitve, zato je US moralo oceniti njegovo ustavnost.

29Kar je pomembno, je to, da torej v bistvu ne gre za “golo” ugotovitev. Ugotovitev mora učinkovati tako, kot bi učinkovala razveljavitev ali odprava: ta le zato ni možna, ker predpis ne velja več. Takšen smisel določbe je lepo viden tudi iz utemeljitve nekaj sklepov, v katerih US pobudnikom ni priznalo pravovarstvene potrebe za izpodbijanje neveljavnih predpisov, ki naj bi bili zaradi pravne praznine domnevno protiustavni. V sklepu OdlUS X, 89, U-I-385/98 z dne 10. 5. 2001 je tako izreklo naslednje. Morebitna ugotovitev protiustavnosti predpisa, ki je med postopkom prenehal veljati, ne bi bila v tem, da so bile protiustavne njegove določbe, temveč v tem, da je obstajala pravna praznina. Ker ugotovitvi protipravne pravne praznine ni mogoče dati učinka razveljavitve ali odprave, US s svojo odločitvijo ne bi moglo odpraviti posledic morebitne protiustavnosti predpisa in s tem spremeniti pravni položaj pobudnika. Zato pobudnik ne izkazuje pravnega interesa (pravovarstvene potrebe) za nadaljevanje postopka. V primeru, da za presojo predpisa, ki je prenehal veljati med postopkom, ne obstajajo predpostavke po 47. členu, US pobudo največkrat ustavi, v nekaj primerih pa je takšne pobude tudi zavrglo.

30Člen 47 ZUstS se lahko uporabi le za predpise, ki so bili usklajeni ali pa so prenehali veljati med postopkom pred US, ne pa tudi že prej. US je že večkrat izreklo, da ni pristojno za presojo predpisov, ki so prenehali veljati že pred vložitvijo vloge na US (npr. OdlUS III, 133, U-I-128/94 z dne 1. 12. 1994; OdlUS VIII, 159, U-I-314/97 z dne 17. 6. 1999 in številne druge). Po strogi razlagi ZUstS bi prišli do sklepa, da pri pobudi celo ne more biti odločilen čas njene vložitve. Po 22. členu ZUstS se namreč postopek za oceno ustavnosti začne (šele) s sklepom US o sprejetju pobude. V zadevi OdlUS VIII, 157, U-I-306/97, Ur. l. 59/99 je US časovno omejitev iz 47. člena razlagalo široko: presojalo je izpodbijani predpis, ki je začel veljati po vložitvi pobude, toda preden je US izdalo sklep o njenem sprejetju v obravnavo.