Aleš Galič, 2011

82Drugi odstavek 23. člena zagotavlja pravico do naravnega oziroma zakonitega sodnika. V novejšem času US glede te ustavne pravice ni zavzelo bistvenih stališč. Zato ostaja nosilna odločba iz leta 1995, v kateri je US izreklo, da obravnavana ustavna določba preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi potem, ko je spor že nastal (U-I-209/93, Ur. l. 18/95).Vnaprej določena pravila morajo izključiti diskrecijo katerega koli organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v posameznem primeru. Ta pravila tudi ne smejo puščati nobene nepotrebne negotovosti in nedoločnosti pri določitvi sodnika. Določba naj zagotovi, da se bodo zadeve dodeljevale posameznim sodnikom po vnaprej določenih pravilih, ki dodelitev vežejo na naključne opredelitvene znake zadeve. Prvenstveni namen določbe 2. odstavka 23. člena je torej onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi (U-I-209/93, Ur. l. 18/95).

83V novejšem času je US potrdilo, da je možnost, da kot poročevalka (brez pravice glasovanja) pri odločanju sodeluje okrajna ali okrožna sodnica, dodeljena na Vrhovno sodišče, vnaprej predvidena z zakonom, zato pritožniku s takšno sestavo senata oziroma s takšnim načinom dela ni bila kršena pravica do zakonitega sodnika (Up-543/03 z dne 20. 5. 2005). Prav tako ni sporno, če v ponovnem odločanju o dovolitvi obnove postopka odloča ista sodnica. Sodni red namreč določa, da se zadeva, ki je bila razveljavljena, dodeli sodniku, ki mu je bila v reševanje dodeljena prva zadeva (Up-22/03 z dne 17. 11. 2004). Zahteva, da naj bi bil pritožbeni senat ob ponovni predložitvi zadeve vedno sestavljen iz sodnikov, ki so že odločali o tej zadevi, pa iz navedene ustavne določbe ne izhaja (Up-232/05 z dne 9. 6. 2006).

84Novejša praksa ESČP. Prvi odstavek 6. člena EKČP ne vsebuje posebnega jamstva zakonitega (naravnega) sodnika. Dodelitev zadeve posameznemu sodniku ali sodišču sicer spada v polje proste presoje države in je odvisna od številnih okoliščin, npr. od razpoložljivih sredstev, kvalifikacije in specializacije sodnikov, nasprotja interesov, geografske dostopnosti za stranke itd. (Bochan proti Ukrajini, 7577/02, 3. 5. 2007). Vendar pa je bistveno, da se zagotovi objektiven vtis neodvisnosti in nepristranskosti sodišča. Sistem dodelitve (ter predodelitve), ki dopušča subjektiven vpliv ali celo diskrecijo npr. predsednika sodišča, je z vidika omenjenih jamstev problematičen. Ustrezen je sistem, ki temelji na vnaprej znanih in objektivnih kriterijih (npr. abecedni red), ki ne dopuščajo zunanjega vpliva (Parlov – Tkalčić proti Hrvaški, 24810/06, 22. 12. 2009). Isto velja tudi za pooblastila predsednika sodišča, da  zadevo predodeli, če to temelji na objektivnih in vnaprej določenih kriterijih, npr. ko gre za dalj časa trajajočo bolezen ali za veliko obremenjenost sodnika (Parlov – Tkalčić proti Hrvaški,  24810/06, 22. 12. 2009). Če pa lahko predsednik sodišča po lastni diskreciji odloča o dodelitvi in še posebej o odvzemu zadeve sodniku (Moiseyev proti Rusiji, 62936/00, 9. 10. 2008) ali če stranki ni omogočeno, da zve za razloge predodelitve zadeve  (Bochan proti Ukrajini, 7577/02, 3. 5. 2007), to lahko močno vpliva na sum v nepristranskost in neodvisnost sodnika.