Peter Jambrek, 2002

26V zadevi Golder je ESČP moralo presoditi, ali EKČP varuje samo pravico do poštenega in javnega postopka (fair and public hearing) pred sodiščem potem, ko je bila zadeva že sprejeta v obravnavo, ali pa 6. člen varuje tudi pravico, da sodišče zagrabi zadevo, se pravi pravico do pristopa do sodišča (access to court). ESČP je najprej ugotovilo, da si je nemogoče predstavljati, da bi Konvencija podrobno opisala vsa proceduralna jamstva, ki so na razpolago strankam v sodnem sporu, ne da bi najprej varovala pravico, ki šele omogoča dejansko uživanje teh jamstev, se pravi pravico do pristopa do sodišča. Pošteni, javni in učinkoviti sodni postopki so brez koristi, če do sodne obravnave sploh ne pride. Zato je sklenilo, da 6. člen EKČP vključuje tudi pravico do sodišča (right to a court), pravica do pristopa do sodišča, to je pravica, da stranka sproži postopek pred sodiščem, pa predstavlja enega od aspektov te pravice. Pravici do pristopa so dodana jamstva glede organizacije in sestave sodišča in glede postopka pred sodiščem. Celota vseh teh jamstev pa sestavlja pravico do poštenega sojenja (the right to a fair hearing).

27Slovenski ustavodajalec svojemu US in drugim razlagalcem členov 22 in 23 Ustave ni povzročil podobnih terminoloških nejasnosti. Ustava namreč varuje pravico vsakogar, da o njegovih pravicah, dolžnostih ter obtožbah proti njemu sodišče odloča, ne pa zgolj, da sodni postopek (če in ko je sprožen) poteka pošteno in javno, kot se glasi ustrezno določilo EKČP.

28Po 23. členu ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta ustavna določba zagotavlja pravico do meritorne odločitve o posameznikovi pravici.

29Podoben je obseg pravice do sodnega varstva, zagotovljene v 1. odst. 6. člena EKČP. Tudi ESČP šteje pravico do dostopa do sodišča za sestavni del pravice do sodnega varstva (glej OdlUS X, 110, Up-13/99, Ur. l. 28/2001).

30Vrhovno sodišče RS v upravnem sporu presoja zakonitost upravnega akta praviloma na podlagi dejanskega stanja oziroma okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Izjemoma pa sme sodišče tudi samo odločiti o upravni stvari na podlagi dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo samo. V takih primerih sodišče odloča v upravnem sporu polne jurisdikcije. Ker ima možnost, da odloči tudi o dejanskih in ne le o pravnih vprašanjih, ni kršena določba 23. člena. Iz navedene ustavne določbe ne izhaja direktna obveza, da bi moralo biti vsem pravicam zagotovljeno sodno varstvo s polno jurisdikcijo. Tako sodno varstvo pa zagotavlja 6. člen EKČP. Iz sodne prakse ESČP namreč izhaja, da mora biti sodno varstvo s polno jurisdikcijo zagotovljeno vsaj na koncu postopka (OdlUS II, 117, U-I-46/92, Ur. l. 3/94).

31ESČP je v zadevah Ortenberg v. Avstrija (25. 11. 1994, A 295-B), Zumtobel v. Avstrija (21. 9. 1993, A 268-A) in Fischer v. Avstrija (26. 4. 1995, A 312) ugotovilo, da je avstrijsko upravno sodišče zadostilo vsem pogojem 1. odst. 6. člena EKČP, ker je v pritožbenem postopku natančno preizkusilo vse pritožnikove razloge in se ni sklicevalo, da jih ni pristojno obravnavati. To pomeni, da je to sodišče lahko označeno kot sodno telo s polno jurisdikcijo.

32Pojem obtožbe iz 23. člena je treba razumeti širše kot le obtožbo, vloženo po državnem tožilcu. Obtožba je sleherni akt, ki je naperjen zoper državljana in mu na tej podlagi grozi kazen. Ker tudi sodniki za prekrške na podlagi takšnih aktov obravnavajo protipravna dejanja, za katera je zagrožena kazen, jih je skladno z določbo 23. člena potrebno obravnavati kot del sodne oblasti tudi z vidika sankcij, ki jih izrekajo. Pri nobenem opredeljevanju njihovega statusa jih ni dopustno uvrščati v izvršilno oziroma upravno vejo oblasti (OdlUS IV, 10, U-I-117/93, Ur. l. 13/95). Sodniki za prekrške in Senat za prekrške imajo v pravni ureditvi tak položaj, ki zagotavlja samostojno, neodvisno in nepristransko odločanje (OdlUS VI, 196, Up-58/95 z dne 20. 11. 1997).

33Republiški senat za prekrške ima polno jurisdikcijo, saj lahko preizkusi izpodbijano odločbo tako glede pravnih kot tudi glede dejanskih vprašanj; odločbo o prekršku se sme izpodbijati zaradi kršitev materialnih in procesnih določb kakor tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Preizkusi lahko vse pritožnikove navedbe v pritožbi zoper odločbo (OdlUS VI, 196, Up-58/95 z dne 20. 11. 1997). Zaradi tega to sodno telo izpolnjuje vsa jamstva, ki jih zahteva pravica do sodnega varstva iz 23. člena.

34Če sodišče pritožnikove tožbe ne upošteva (je ne sprejme, jo zavrže), ker je napačno označena, krši pritožnikovo ustavno pravico do enakega pravnega varstva. Oceniti bi namreč moralo, ali ne gre morda pripisati vložitve tožbe pri nepristojnem sodišču nevednosti ali očitni pomoti vložnika. S tem, ko je opustilo to svojo dolžnost, je prizadeti osebi preprečilo dostop do sodišča in s tem pravico do sodišča, ki je implicirana v določbi 22. člena o enakem varstvu pravic (OdlUS V, 191, Up-47/94 z dne 12. 12. 1996).

35Tudi če je pritožniku njegova tožba zavržena iz razloga, ker svoje pritožbe ni vložil pri organu druge stopnje, ampak pri organu prve stopnje, je kršena njegova pravica do (pristopa do) sodišča. Ustava namreč v 23. členu zagotavlja, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (OdlUS VI, 178, Up-18/95 z dne 11. 6. 1997).

36Pravica do enakega varstva pravic po 22. členu je kršena, če je pritožniku (prizadeti osebi) odvzeto pravno sredstvo, do katerega je imel pravico in ga je tudi uveljavljal, pa četudi mu je bilo svojevoljno dano v zameno pravno sredstvo z drugačnimi, zanj manj ugodnimi učinki. Primer take kršitve je odločitev drugostopenjskega organa, ki je pritožnikovo zahtevo za varstvo pravic prekvalificiral v pritožbo, ki ni suspenzivno sredstvo, kot je bila pred tem zahteva za varstvo pravic (OdlUS VI, 193, Up-31/94 z dne 13. 11. 1997).

37Vrhovno sodišče je s sklepom zavrnilo obravnavo pritožbe zoper odločbo pristojnega organa o zavrnitvi kandidature na lokalnih volitvah. Ker pritožbe ni štelo za pravočasno in o njej ni odločilo, je kršilo pritožničino pravico do (pristopa do) sodišča, ki je implicirana v pravici iz 22. člena. Vrhovno sodišče tisti dan, ko se je iztekel 48-urni rok za vložitev pritožbe proti odločbi o zavrnitvi kandidature za lokalne volitve, ni delalo. Tudi varnostnik, ki je bil v dopoldanskem času tistega dne, ko se je iztekel pritožbeni rok, na delu, je ni bil pristojen sprejeti. Vrhovno sodišče torej ni omogočilo, da bi bila pritožba lahko vložena pravočasno in pri pristojnem organu. Zato je bilo treba v tem primeru šteti, da se rok dejansko ni iztekel tistega dne, ko državni organ ni delal, ampak se je iztekel prvi naslednji dan ob isti uri, ko je državni organ delal. Pritožnica se je znašla v zamudi, vendar ne po svoji krivdi, ampak po krivdi državnega organa, ki bi moral odločiti o njeni pritožbi. Pritožbo je moralo Vrhovno sodišče posledično šteti za pravočasno in o njej odločiti (OdlUS VI, 199, Up-348/97 z dne 8. 12. 1997).

38Kršeno je ustavno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena, če sodišče zavrže pritožbo kot nedovoljeno in s tem pritožnici odreče možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njeni pravici. S tem je bila kršena njena pravica do (pristopa do) sodišča. V konkretnem primeru je sodišče reklo, da pritožnica ni upravičena vložiti pravnega sredstva zoper sklep sodišča v kazenskem postopku, da se prepove izplačilo denarnega zneska na podlagi določenega blagajniškega zapisa na prinosnika (OdlUS VII, 2, Up-257/97 z dne 23. 9. 1998).

39Z odločitvijo, da zavrne tožbo, Vrhovno sodišče krši pritožnikovo pravico do enakega sodnega varstva pravic iz 22. člena, če sta izpolnjena dva pogoja: (a) da je sodišče storilo kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava, in (b) da je izpodbijana odločitev sodišča zaradi takšne kršitve tako očitno napačna ter brez razumne pravne odločitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (OdlUS VIII, 296, Up-7/96 z dne 13. 10. 1999). Zavrnitev tožbe v tem primeru pomeni, da je sodišče pritožniku odreklo pravico do (pristopa do) sodišča.

40Vrhovno sodišče je kršilo pravico pritožnika do sodnega varstva iz 23. člena, ko je v nasprotju s 157. členom (»v upravnem sporu odloča pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika«) v škodo pritožnika opustilo presojo zakonitosti (OdlUS IV, 135, Up-23/95 z dne 16. 11. 1995). S tem je kršilo v 23. členu implicirano pravico vsakogar do (pristopa do) sodišča.

41Če z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo, mora o spornem vprašanju odločiti Vrhovno sodišče. S tem, ko sodišče v nasprotju z določbo 157. člena ni odločilo o utemeljenosti pritožničine tožbe, je kršilo njeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena (OdlUS V, 185, Up-12/95 z dne 3. 10. 1996).

42Ob ugotovitvi, da je tudi v postopku z vsemi pravnimi sredstvi potrebno zagotoviti spoštovanje pravic do sodnega varstva v skladu s 23. členom Ustave ter 6. členom EKČP, pa je treba poudariti, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbam sodišč na prvi stopnji in več od tega 25. člen Ustave ne zagotavlja. Ureditev pravice do pritožbe je potrebno presojati tudi z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave in 6. členu EKČP. Upoštevati je potrebno, da je predvsem v interesu strank, da so možnosti vlaganja pravnih sredstev omejene, saj je to nujno za uresničitev pravice do sodnega varstva, njen neločljiv del pa je tudi zahteva, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja odloči dokončno in z učinkom pravnomočnosti. Možnost, da Vrhovno sodišče v sporu odloči dokončno in meritorno, najbolj učinkovito zagotavlja enotno uporabo prava v državi in s tem uresničitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen) kot izraz splošnega načela enakosti pred zakonom (14. člen) (OdlUS V, 80, Up-115/95 z dne 24. 4. 1996).

43Ustava v 23. členu zagotavlja pravico do sodnega varstva pravic. Pravica do izdaje začasne odredbe kot sredstva zavarovanja iz te ustavne določbe neposredno ne izhaja. Vendar pa je treba upoštevati, da ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do sodnega varstva pa je zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo pa svojega namena med drugim očitno ne more več doseči tudi v primeru, če osebi, ki to sodno varstvo zahteva, če med sodnim postopkom nastanejo hujše škodljive posledice oziroma mu med sodnim postopkom ni omogočeno, da prepreči ravnanje, ki bo izničilo morebitni kasnejši uspeh v postopku. Takšno sodno varstvo ne more biti več ne učinkovito ne smiselno (OdlUS VIII, 301, Up-209/99 z dne 9. 12. 1999).