Peter Jambrek, 2002

19Pravico vsakogar do poštenega sodnega varstva njegovih pravic, dolžnosti ali pravnih interesov v širšem pomenu varuje vrsta ustavnih določb: 4. odst.15. člena (pravica do sodnega varstva), 20. člen (odreditev in trajanje pripora), 21. člen (varstvo osebnosti in dostojanstva v sodnih postopkih), 22. člen (enako varstvo pravic), 23. člen (pravica do sodnega varstva), 24. člen (javnost sojenja), 25. člen (pravno sredstvo), 27. člen (domneva nedolžnosti), 28. člen (načelo zakonitosti v kazenskem pravu), 29. člen (pravna jamstva v kazenskem postopku), 30. člen (pravica do rehabilitacije in odškodnine), 31. člen (prepoved ponovnega sojenja), 3. odst. 120. člena (sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem upravnih organov), 156. člen (prekinitev postopka pred sodiščem zaradi postopka za oceno ustavnosti), 157. člen (upravni spor) in 158. člen (pravnomočnost). Institucionalne in procesne pogoje sojenja urejajo poglavja: f (sodstvo: členi 125–134), g (državno tožilstvo: členi 135–136), h (odvetništvo in notariat: 137. člen) ter VIII. (Ustavno sodišče: členi 160–167).

20Sedes materiae se nahaja v členih 22 in 23, ki skupaj določata bistvo pravice do sodišča in do poštenega sojenja (fair trial) in sta po vsebini primerljiva s ključnim prvim stavkom 1. odst. 6. člena EKČP (»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah proti njemu pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče.«)

21Slovensko ustavno varstvo pravice do sodišča in poštenega sojenja je torej širše od evropskega glede na področje varovanja. Ni omejeno le na varstvo civilnih pravic in obveznosti ter proti kazenskim obtožbam, ampak obsega varstvo katerihkoli pravic, dolžnosti ali pravnih interesov. Slovenska ustava tudi izrecno zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki je implicirano v 6. členu EKČP in razvito preko judikature o načelu kontradiktornosti in enakosti orožij.

22Pravica do sodišča in do poštenega sojenja ima po oceni ESČP v demokratični družbi zelo ugledno mesto (the prominent place) v okviru spoštovanja pomena Konvencije (De Cubber v. Belgija, 26. 10. 1984, A 86, § 30). Zaradi tega »ni nobenega razloga, da bi lahko razlagali 1. odst. 6. člena omejevalno« (Moreira de Azevedo v. Portugalska, 23. 10. 1990, A 189, § 66). V zadevi Kraska v. Švica (19. 4. 1993, A 254-B, s. 49; glej tudi sodbo Barberà, Messegué in Jabardo v. Španija, 6. 12. 1988, A 146, s. 31), je ESČP reklo, inter alia, da je namen člena 6 Konvencije »zadolžiti tribunal, da izvede pravilno analizo izjav, argumentov in dokazov, ki jih predložijo stranke, ne da bi se pri tem opiralo na lastno oceno, ali so slednje za njegovo odločitev relevantne.«

23Pravica do poštenega sojenja pomeni eno od ključnih pravnih jamstev ter izvedbenih določil načela pravne države (2. člen) oziroma vladavine prava (Preambula EKČP). Ne glede na visok ugled najbolj pomembnih normativnih instrumentov, ki določajo človekove pravice in temeljne svoboščine – to so predvsem nacionalne ustave in Konvencija kot regionalni instrument – obstaja nevarnost, da bi ostale ustrezne normativne formulacije zgolj teoretične in akademske, ne pa tudi praktične in učinkovite, če bi bile brez ustreznega sodnega varstva. In ko EKČP že v 1. členu zahteva od visokih pogodbenih strank, da priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu Konvencije, se ve, da je to priznavanje končno odvisno od učinkovitega sistema nacionalnega sodnega varstva, ki ga po možnosti zaključuje zadnje varovalo ustavnega sodišča.

24V 1. členu EKČP (»Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in dolžnosti, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije.«) implicirano načelo subsidiarnosti evropskega nadzornega mehanizma in prvotnosti nacionalnega, predvsem sodnega varstva pravic, spodbuja ESČP, da posveča posebno skrb utrjevanju, razvoju in harmonizaciji nacionalnih sodnih sistemov. Zato sodno pravo ESČP na podlagi 6. člena EKČP pomeni nenehno uveljavljanje skupnih evropskih meril poštenega sodnega postopka na področjih civilnega, kazenskega, upravnega prava ter na drugih posebnih pravnih področjih.

25Spričo zgoraj povedanega se zdi logično, da za ESČP pošteno sojenje ne pomeni le pravnega jamstva, ampak konstitutivno sestavino vladavine prava. V zadevi Golder v. Združeno kraljestvo, 21. 2. 1975, A 18, §§ 34–36) je reklo, da si je zelo težko zamisliti vladavino prava brez možnosti dostopa do sodišč. Pri tem se je sklicevalo na Preambulo Konvencije, ki opozarja, da predstavlja vladavina prava eno izmed prvin skupnega duhovnega izročila članic Sveta Evrope in na statut Sveta Evrope, ki v 3. členu zavezuje »vsako članico Sveta Evrope, da sprejema načelo vladavine prava […]«. Tri leta kasneje je dalo ESČP v zadevi Klass naslednjo razlago razmerja med načelom vladavine prava in poštenim sojenjem: »Vladavina prava pomeni, inter alia, da mora biti poseg izvršnih oblasti v posameznikove pravice podrejen učinkovitemu nadzoru, ki naj ga normalno zagotavlja sodstvo vsaj kot zadnje poroštvo, upoštevaje, da sodna kontrola nudi najboljša jamstva neodvisnosti, nepristranskosti in dobrega postopka.« (Klass in drugi v. Nemčija, 6. 9. 1978, A 28, s. 17). Že v zadevi Golder je ESČP ugotovilo, da je treba šteti načelo, da ima vsakdo pravico pritožiti se v civilni zadevi na sodišče, tudi za enega od splošno priznanih temeljnih pravnih načel; isto velja za princip mednarodnega prava, ki prepoveduje, da bi se komurkoli odreklo pravico do sojenja.