Aleš Galič, 2011

68Jamstvi nepristranskosti in neodvisnosti sodišča sta medsebojno povezani. US ugotavlja, da je neodvisnost sodnikov predpogoj za njihovo nepristranskost v konkretnih sodnih postopkih in s tem za kredibilnost sodstva in zaupanje javnosti v njegovo delovanje (OdlUS XV, 84, U-I-60/06, Ur. l. 1/07). S sklicevanjem na prakso ESČP US ugotavlja, da sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektiven kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi (OdlUS XV, 93, Up-365/05, Ur. l. 76/06). Test vtisa nepristranskosti pa je vendarle objektiviziran: ni dovolj, da je sum podan »v očeh pritožnika«, pač pa morajo biti izkazane okoliščine, ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost po kriterijih razumnega človeka (OdlUS XVI, 109, Up-679/06 in U-I-20/07, Ur. l. 101/07, že prej: sklep Up 295/01 z dne 26. 6. 2002)

69Razlogi, ki lahko povzročijo ali pa vsaj ustvarijo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev, se lahko nanašajo na določene povezave sodnika s stranko ali z drugimi udeleženci postopka ali pa na sodnikove povezave s spornim predmetom (OdlUS XV, 93, Up-365/05, Ur. l. 76/06). Upravičen dvom o nepristranskosti sodnika zaradi okoliščin, povezanih s spornim predmetom, je podan, če je sodnik pritožbenega sodišča odločal v zadevi, v kateri je sodeloval v postopku že na prvi stopnji (OdlUS XI, 285, Up-52/99, Ur. l. 105/02). Ni pa podan upravičen dvom v sodnikovo nepristranskost zgolj zato, ker je isti sodnik sodeloval pri odločanju o enakem pravnem vprašanju med istima pravdnima strankama v drugi pravdi (Sklep Up-149/01 z dne 29.1.2004) ali zato, ker je pri odločanju sodeloval sodnik, ki je v prejšnjem postopku sodeloval pri izdaji sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena (sklep Up-574/03 z dne 6. 7. 2005). Prav tako ni upravičen razlog za dvom v nepristranskost sodnice, če je npr. iz njenih (od konkretne zadeve neodvisnih) strokovnih člankov razvidno, da ima določeno (za stranko neugodno) stališče o pravnem vprašanju, od katerega je odvisna odločitev v pravdi (OdlUS XIII, 44, Up-270/01, l. 25/04). Glede okoliščin, ki se nanašajo na razmerje sodnika z drugimi udeleženci postopka, pa je US izreklo, da je objektiven dvom v sodnikovo nepristranskost podan v primeru, ko je sodnik s stranko v resnem sporu (OdlUS XVI, 109, Up-679/06 in U-I-20/07, Ur. l. 101/07). Nasprotno pa poznanstvo stranke s sodniki samo po sebi, posebej, če je časovno odmaknjeno, ni okoliščina, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost sodnika (OdlUS XV, 52, Up-671/04).

70US je zavrnilo mnenje, da je možnost kaznovanja po 109. členu ZPP zaradi žalitve sodišča v nasprotju s pravico do nepristranskega sojenja, češ da tisti sodnik, na katerega se nanaša žalitev, nato sam odloča v svoji zadevi. Ta argument temelji na očitno napačnem razumevanju pomena in namena instituta kaznovanja po 109. členu ZPP. Tako iz zakona kot tudi iz domače sodne prakse, prakse ESČP (Ravnsborg proti Švedski, sodba z dne 23. 3. 1994, št. 14220/88; vendar gl. spodaj tudi kasnejši judikat: Kyprianou proti Cipru, 73797/01, 12.2005) ter iz primerjalnega prava (npr. glede instituta contempt of court v anglosaških pravnih redih) je jasno, da pri tovrstnih institutih varovana dobrina ni čast in dobro ime konkretnega sodnika, varovani dobrini sta varstvo zaupanja v sodstvo in varstvo avtoritete sodne veje oblasti. Ko gre za kaznovanje po 109. členu ZPP, konkretni sodnik ni »žrtev« in ne varuje lastne časti in dobrega imena. Če gre za poseg v njegovo čast in dobro ime, ima seveda sam možnost uveljavljati varstvo prek institutov kazenskega in odškodninskega prava. Upoštevaje ta cilj in smisel kaznovanja po 109. členu ZPP (v zvezi z 11. členom ZPP) se izkaže, da ne drži očitek, da sodnik (če seveda pravilno razume 109. člen ZPP in pravilno obrazloži sklep o kaznovanju) odloča v zadevi, v kateri je bil sam žrtev oziroma oškodovanec (OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05).

71Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki služijo zagotovitvi ustavne pravice do nepristranskega sojenja, je v pravdnem postopku institut izločitve sodnika po 70. členu ZPP (OdlUS XV, 93, Up-365/05, Ur. l. 76/06). Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem sporu, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi (iudex inhabilis) iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP in odklonitveni razlogi (iudex suspectus) iz 6. točke 70. člena ZPP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, temveč so opredeljeni z generalno klavzulo, tj. če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Opredelitev, ali gre za izključitveni razlog po 1. do 5. točki 70. člena ZPP, ali za odklonitveni razlog po 6. točki tega člena, je velikega pomena z vidika časovne možnosti uveljavljanja. Odklonitvenega razloga po 6. točki namreč ni mogoče uveljavljati po koncu glavne obravnave, prav tako pa ne v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. To predvsem pomeni, da je izločitev sodnikov višjega in vrhovnega sodišča, ki odločajo na nejavni seji, mogoče zahtevati le vnaprej. Sodnika višjega sodišča lahko stranka izločuje do izdaje pritožbene odločbe, kar v bistvu pomeni do trenutka, ko pošlje sodišče pisni odpravek sodbe stranki (OdlUS XV, 93, Up-365/05, Ur. l. 76/06). US je v enem primeru zavrnilo stališče pritožnika, da je opisana ureditev nedopustna, saj ni mogel vedeti vnaprej, da bo odločal sodnik, za katerega obstoji sum nepristranskosti. US se je splošnemu odgovoru izognilo, potrdilo pa je, da je pritožnik vsaj v okoliščinah konkretnega primera imel učinkovito možnost doseči pravočasno odločanje o izločitvi, saj je stranka vedela, da sta na višjem sodišču zaposlena dva sodnika, s katerima je v sporu in ki sta v isti zadevi že odločala (v isti zadevi, ko je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje prvič razveljavilo in jo vrnilo v nov postopek). Pritožnik (ki sta ga zastopala odvetnika) je že tedaj lahko predvideval, da obstaja vsaj velika verjetnost, da bosta tudi v naslednjem postopku pred višjim sodiščem odločala ista sodnika. Z zadostno skrbnostjo bi pritožnik vsaj v tovrstnem primeru lahko sam pravočasno poskrbel za to, da bi se njegov predlog za izločitev sodnikov višjega sodišča obravnaval (sklep Up-132/03 z dne 25.2.2004). V drugem primeru pa je US glede iste problematike ocenilo, da je nedopusten sum v nepristranskost sodnikov, ki so odločali v postopku na nejavni seji na pritožbeni stopnji podan že zato, ker sodnik, pri katerem so podane okoliščine, ki vzbujajo resen sum v njegovo nepristranskost, tega ni sporočil predsedniku sodišča, kot to zahteva 71. člen ZPP, prav tako pa tega od njega nista zahtevali drugi dve članici senata, ki sta za te okoliščine pri njem vedeli. Kot ugotavlja US, je sodnik, ki ve, da glede njega obstaja izločitveni razlog, dolžan o tem obvestiti predsednika sodišča. V drugem odstavku 71. člena ZPP je to opredeljeno kot sodnikova posamična dolžnost, ki zadeva le razloge, ki se nanašajo nanj osebno. Vendar pa je to pri senatnem sojenju »nekakšna skupinska dolžnost članov senata, ki pa morajo vsak posebej paziti tudi na izločitvene okoliščine, ki se nanašajo na druge člane senata« (OdlUS XVI, 109, Up-679/06 in U-I-20/07, Ur. l. 101/07). Vprašanje je, če je slednja zadeva bistveno drugačna od prej omenjene. V tej zadevi je bila namreč stranka v upravnem sporu sodnik in mu je bila znana sestava upravnega oddelka Vrhovnega sodišča oziroma okoliščina, da na tem oddelku dela sodnik, pri katerem obstaja dvom v njegovo nepristranskost. Zato bi tudi v tej zadevi lahko rekli, da bi stranka z zadostno skrbnostjo (vnaprejšnjim predlogom za izločitev konkretnega sodnika, za primer, če bi mu bila zadeva dodeljena v odločanje) lahko poskrbela za to, da si zagotovi pravico do nepristranskega sojenja.

72Ureditev, da sodnik, čigar izločitev se zahteva iz razlogov po 6. točki 70. člena ZPP (»drugi razlogi za sum v nepristranskost«), lahko nadaljuje z opravljanjem pravdnih dejanj, je ustavno skladna. Vendar to ne pomeni, da lahko sodnik sodeluje pri izdaji končne odločbe. O predlogu stranke za izločitev sodnika je odločeno najpozneje do izdaje končne odločbe v konkretni zadevi (po noveli ZPP-D je to sedaj v 74. členu ZPP tudi izrecno določeno). V primeru naknadne zavrnitve predloga za izločitev sodnika (tj. po izdaji končne odločbe) je namreč videz nepristranskosti sojenja okrnjen v tolikšni meri, da ga tudi z naknadno odločitvijo o predlogu za izločitev ni mogoče ponovno vzpostaviti (OdlUS XV, 93, Up-365/05, Ur. l. 76/06). Če predsednik sodišča predlog za izločitev sodnika zavrne, mora to torej storiti še pred izdajo končne odločbe v zadevi. Ni pa ustavne zahteve, da bi zoper to odločitev morala biti zagotovljena takojšnja pritožba. US je kot ustavno skladno ocenilo ureditev, da zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika ni možna samostojna pritožba, pač pa šele v okviru pritožbe zoper končno odločbo. Takšna ureditev ne prepreči, da bo sodnik, katerega izločitev je bila zahtevana (in na prvi stopnji zavrnjena), v zadevi vsebinsko odločil. Pritožba, četudi uspešna, bo učinkovala le naknadno, in sicer tako, da bo odločba, ki jo je ta sodnik izdal, razveljavljena hkrati s procesnimi dejanji, ki jih je opravil, zadeva pa bo vrnjena v nov postopek, v katerem bo odločal drug sodnik. US ugotavlja, da ZPP daje strankam dovolj možnosti oziroma procesnih instrumentov za to, da si zagotovijo, da ponovno opravljena obravnava ne bo zgolj formalna potrditev procesnega gradiva, zbranega v okviru postopka, ki ga je opravil naknadno izločeni sodnik (OdlUS XVII, 21, U-I-275/06 in Up-811/07, Ur. l. 62/08). Ob tem je US še poudarilo, da ni splošnega pravila, da se novi sodnik v pravdnem postopku sploh ne bi smel seznaniti s procesnim gradivom, ki ga je zbral naknadno izločeni sodnik (in da bi zato ZPP moral vsebovati pravila, ki bi zagotovila, da se takšno procesno gradivo fizično izloči iz sodnega spisa). Pravila o prepovedi »okuženih sodnikov« v pravdnem postopku ni mogoče izvajati niti iz pravice do nepristranskega sodnika niti iz pravice do zakonitega sodnika po 23. členu (OdlUS XVII, 21,  U-I-275/06 in Up-811/07, Ur. l. 62/08).

73Novejša praksa ESČP. Za presojo nepristranskosti sodišča je treba uporabiti dvojni subjektivno-objektivni test. Pri subjektivnem testu gre za ugotavljanje osebnega prepričanja odločujočega sodnika, torej dejanski obstoj pristranskosti (actual bias) ali predsodka do določene stranke, okoliščine, da je sodnik izražal sovražnost ali odpor do stranke ali da si je dal zadevo dodeliti iz osebnih razlogov (Olujić proti Hrvaški, 22330/05, 5. 2. 2009). V praksi ES je zelo malo primerov, kjer bi nepristranskost sodnika padla na subjektivnem testu (primer: Kyprianou proti Cipru, 73797/01, 15. 12. 2005). Dokazovanje takšnih okoliščin je namreč težavno, upoštevati pa je treba, da se nepristranskost sodnika domneva in je zato dokazno breme za dokaz pristranskosti na pritožniku (Steck-Rish in drugi proti Leichtensteinu, 63151/00, 19. 5. 2005). Pri objektivnem testu pa gre za presojo, ali je na strani sodnika podana kakšna okoliščina (ugotovljiva dejstva), ki pri razumnem človeku lahko ustvari legitimen dvom v njegovo nepristranskost (Švarc in Kavnik proti Sloveniji, 75617/01, 8. 2. 2007). Takšne okoliščine so lahko med drugim izražene v povezavah sodnika z drugimi udeleženci postopka ali v tem, da sodnik opravlja več funkcij v okviru istega sodnega postopka (Micaleff proti Malti, 17056/06, 15. 10. 2009). Pri tem ima določen pomen tudi zunanji videz (appearance) nepristranskosti sodišča (Puolitaival in Pirttiaho proti Finski, 54857/00, 23. 11. 2004). Vendar vtis, ki si ga ustvari prizadeta stranka, ni odločilen. Ta je sicer pomemben, vendar je bolj bistveno, ali je dvom v nepristranskost sodišča upravičen v objektivnem smislu (Sacilor Lormines proti Franciji,  65411/01, 9. 11. 2006). Pogosto je namreč treba pogledati preko zunanjega videza, da se ugotovi prava realnost položaja (Parlov – Tkalčić proti Hrvaški,  24810/06,  22. 12. 2009). Ni sicer vodotesne razmejitve med subjektivno in objektivno nepristranskostjo, saj ravnanje sodnika lahko pri objektivnem zunanjem opazovalcu vzbudi ne le sum v njegovo nepristranskost, pač pa je lahko tudi izraz sodnikovega osebnega prepričanja (Kyprianou proti Cipru, 73797/01,  15. 12. 2005). Za presojo objektivnega testa je pomembno tudi, ali v državnem pravnem redu obstajajo pravila (predvsem glede instituta izločitve sodnika), ki omogočajo stranki, da si zagotovi nepristranskost sojenja. Takšna pravila so namreč izraz skrbi domačega zakonodajalca, da se odstranijo vsi resni dvomi v nepristranskost sodišča  ((Micaleff proti Malti,  17056/06, 15. 10. 2009). Merila, ki veljajo za redne sodnike, veljajo načeloma tudi za laične sodnike porotnike (Procedo Capital Corporation proti Norveški, 3338/05, 24. 9. 2009; glede delovnih sporov: Kellermann proti Švedski, 41579/98, 26. 10. 2004). Okoliščina, da gre za majhno državo, kjer so poznanstva ali povezave med udeleženci postopka bolj pogosta, je sicer upoštevna, vendar ne omogoča odstopa od temeljnih zahtev 6. člena EKČP (Micaleff proti Malti,  17056/06, 15. 10. 2009, Eggertsdottir proti Islandiji, 31930/04, 5. 7. 2007).

74Legitimen objektiven sum lahko (ob upoštevanju vseh okoliščin primera) ustvarijo okoliščine finančne povezanosti ali odvisnosti ali podrejenosti do udeleženca v postopku, npr. če je sodnik gostujoči predavatelj na univerzi, ki je bila v delovnem sporu tožena stranka (Pescador Valero proti Španiji, sodba z dne 17. 6. 2003, št. 62453/00). Nasprotno zgolj okoliščina, da je sodnica, ko je bila profesorica, delala na istem oddelku fakultete kot kolega, ki je za eno od strank pisal pravno mnenje (Švarc in Kavnik proti Sloveniji, 75617/01, 2. 2007) ne zadošča za sklep o legitimnem objektivnem dvomu v nepristranskost sodišča. Glede povezav med sodnikom in stranko so odločilne okoliščine osebnih oziroma sorodstvenih povezav sodnika s stranko ali z njenim odvetnikom (Micaleff proti Malti,  17056/06, 15. 10. 2009) kot tudi okoliščine finančne odvisnosti oziroma povezanosti (Steck-Rish in drugi proti Leichtensteinu, 63151/00, 19. 5. 2005). Pomembni so tudi primeri t. i. »dvojne vloge« sodnika, kar je ESČP ugotovilo v primerih Mežnarič proti Hrvaški,  71615/01, 15. 7. 2005 (ustavni sodnik je v predhodnem sojenju kot odvetnik zastopal eno od strank) ter Švarc in Kavnik proti Sloveniji, 75617/01,  8. 2. 2007 (ustavni sodnik je v predhodnem sojenju za eno izmed strank napisal pravno mnenje). Čeprav sta bili v obeh zadevah vlogi sodnika pri predhodnem postopku majhnega pomena, šlo je tudi za drugačno temo, kot pri odločanju o ustavni pritožbi, sodelovanje sodnika s stranko pa je bilo tudi časovno zelo oddaljeno od odločanja US (kar so okoliščine, ki jih je pri celoviti presoji treba upoštevati), je ESČP vendarle ugotovilo, da je bil v obeh primerih podan upravičen objektiven dvom v nepristranskost sodnika. V zadnjem omenjenem primeru ESČP ni vsebinsko presojalo okoliščine, da pritožnika v postopku pred US nista zahtevala izločitve. Vlada RS se je namreč v postopku pred ESČP branila z argumentom, da predlog za izločitev itak ne bi bil uspešen, saj je šlo pri omenjenem pravnem mnenju za znanstveno in strokovno stališče. Argument je nevzdržen, saj naročeno pravno mnenje, izdelano na zahtevo stranke v sodnem postopku, očitno ne more ustrezati pojmu znanstvenega in strokovnega izražanja (kar po ZUstS ni razlog za izločitev sodnika). Argument pa se je tudi obrnil v škodo državi. ESČP je namreč štelo, da s tem, ko država sama trdi, da domače pravno sredstvo (predlog za izločitev sodnika) ne bi bilo uspešno, pritožniku ne more iti v škodo, da tega domačega pravnega sredstva pred vložitvijo pritožbe na ESČP ni izčrpal! Ni nedopustno, če isti sodnik najprej odloča o začasni odredbi, nato pa še dokončno vsebinsko v isti zadevi, če pogoji za ugoditev predlogu za začasno odredbo niso enaki kot za končno odločitev in če z izdajo začasne odredbe sodnik ni že prejudiciral končne odločitve (Fryckman in Fryckman-Yhtiö proti Finski, 36288/97, sklep, 15. 11. 2005). Poudariti je treba, da je v vsaki zadevi treba upoštevati okoliščine konkretnega primera in so posplošitve v smislu precedenčnega učinka mogoče le v omejenem obsegu. Okoliščina, da nižje sodišče sledi praksi vrhovnega sodišča, ni razlog za sum v nepristranskost (Popescu Nasta proti Romuniji, sodba z dne 7. 1. 2003, št. 33355/96). Prav tako ne ureditev, da sodišče dokaz lahko izvede po uradni dolžnosti (Eggertsdottir proti Islandiji, 31930/04, 5. 7. 2007). Pritiski predstavnikov izvršilne oblasti lahko utemeljijo dvom v nepristranskost sodišča. Ko je šlo zgolj za javne izjave v medijih, ESČP ni ugotovilo kršitve (Popescu Nasta proti Romuniji, sodba z dne 7. 1. 2003, št. 33355/96). Za kršitev pa je šlo v primeru, ko so predstavniki oblasti na različne načine intervenirali v (za nacionalno  gospodarstvo pomembnem) postopku pred sodiščem (Sovtransavto proti Ukrajini, sodba z dne 25. 7. 2002, št. 48553/99). Za oceno nepristranskosti sodišča so bistvene tudi strukturne in organizacijske okoliščine sodišča – sestava sodišča, način odločanja o izločitvi, sistem zagotovitve neodvisnosti sodnikov  od zunanjih vplivov in od hierarhično nadrejenih oseb znotraj sodišča (Frankowicz proti Poljski, 53025/99, 16. 12. 2008). Slednje je še posebej pomembno v primeru, ko so razlogi za sum v nepristranskost podani npr. pri predsedniku sodišča, vendar ta ne sodeluje pri sojenju v konkretni zadevi ((Parlov – Tkalčić proti Hrvaški,  24810/06,  22. 12. 2009).

75Za videz nepristranskosti sodišča je zelo velikega pomena, da se sodnik, tudi če je izzvan, vzdrži komentiranja odprte zadeve v javnosti in s tem naredi vtis, da si je že ustvaril negativno mnenje o določeni stranki oziroma njenih stališčih. Takšno ravnanje lahko, odvisno od okoliščin, utemelji sklep o pristranskosti tako po objektivnem kot tudi po subjektivnem testu (Olujić proti Hrvaški, 22330/05, 2. 2009). Zgolj okoliščina, da sodnik v civilni zadevi med sojenjem ali v sodbi izrazi negativno mnenje o stranki, sama po sebi ne zadošča za sklep o subjektivni pristranskosti sodnika (Kabwe in Chungu proti Združenemu kraljestvu, sklep, 29647/08 in 33269/08, 2. 2. 2010). Vendar je pri tem potrebna previdnost in zadržanost. Vtis sovražnosti do stranke ali osebne prizadetosti zaradi ravnanja stranke lahko utemelji dvom v subjektivno nepristranskost sodnika (Kyprianou proti Cipru, 73797/01, 15. 12. 2005). Enako tudi mešanje vloge tožilca, oškodovanca in sodnika (Kyprianou proti Cipru, 73797/01, 15. 12. 2005). V konkretni zadevi je ESČP ocenilo, da je bil upravičen sum v nepristranskost podan zato, ker so o kaznovanju odvetnika za žalitev sodišča (contempt of court) na obravnavi odločili sodniki, na katere se je žalitev osebno nanašala. Po stališču ESČP gre za strukturno napako. Vendar te odločitve ni mogoče posploševati. ESČP je izrecno poudarilo, da ne ocenjuje primernosti ureditve, da o kaznovanju za contempt of court odloča tisti sodnik, pred katerim je bila kršitev storjena, pač pa upošteva posebne okoliščine konkretnega primera (poudarek samih sodnikov, da se zaradi izjav odvetnika štejejo za močno osebno užaljene in prizadete, izrek hude sankcije zapora …). V isti zadevi je ESČP zaradi izjav in odzivov sodnikov ocenilo, da je sum v nepristranskost podan tudi po subjektivnem testu. Zaradi navedene odločitve ESČP ni treba spreminjati stališč slovenskega US (gl. zgoraj, OdlUS XIV, 62, U-I-145/03, Ur. l. 69/05), še posebej zato, ker tudi možnost višine sankcije ni primerljiva. Mora pa sodišče pri obrazložitvi sklepa o kaznovanju paziti, da poudari objektivno žaljivost in nevarnost izjave za avtoriteto sodne oblasti v celoti, ne pa vanjo vključevati izjav o lastni prizadetosti in napadu na lastno čast in dobro ime. Kot ugotavlja ESČP v zadevi Kyprianou, je bistveno, da zna sodnik, ko s kaznovanjem zaradi žalitve sodišča varuje ugled sodstva v celoti, odmisliti lastno prizadetost.