Aleš Galič, 2011

63Vprašanja, povezana z jamstvom neodvisnosti sodišča, US v okviru 23. člena le redko obravnava, precej pogosteje pa v okviru presoje 125. člena. Ta jamči neodvisnost sodnikov pri sojenju ter njihovo vezanost na zakon in Ustavo. Določbi 125. in prvega odstavka 23. člena sta medsebojno logično povezani. Člen 125 zagotavlja ustavna jamstva za sodno oblast in za sodnike kot nosilce te oblasti, 23. člen pa v bistvu isto vsebino določa kot pravico stranke. Kot poudarja US, na ustavno načelo o neodvisnosti sodstva, katerega nosilci so sodniki, ni mogoče gledati kot na privilegij sodnikov, temveč zlasti kot na bistveno predpostavko za zagotovitev varstva pravic oseb, ki so stranke v sodnih postopkih. Uresničitev načela neodvisnosti sodstva zato ne služi (zgolj) sodnikom kot takšnim, temveč predvsem tistim, ki potrebujejo sodno varstvo svojih pravic. (OdlUS XV, 84, U-I-60/06, Ur. l. 1/07). Neodvisnost sodnikov ni sama sebi namen, temveč je v pomembni vlogi zagotavljanja človekove pravice do sodnega varstva (U-II-2/09, Ur. l. 91/09). 2)

64Po stališču US gre pri sodniški neodvisnosti po eni strani za načelo, po katerem je lahko sodnik pri odločanju vezan zgolj na Ustavo in zakon. S tega vidika je kot vir ogrožanja sodniške neodvisnosti mogoče opredeliti karkoli oziroma kogarkoli, med drugimi tudi stranke postopka, sredstva javnega obveščanja, javnost, civilno družbo, različne skupine pritiska in celo sodstvo samo. Na drugi strani načelo neodvisnosti sodnikov temelji na načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno po drugem odstavku 3. člena (OdlUS XV, 84, U-I-60/06, Ur. l. 1/07). Poleg individualne neodvisnosti sodnikov je, kot poudarja US, treba zagotoviti tudi neodvisnost sodstva kot celote (t. i. kolektivna neodvisnost). Ta se nanaša npr. na vprašanja v zvezi z možnostjo sodelovanja sodstva pri odločanju o določitvi sredstev za poslovanje sodišč, pri sprejemanju odločitev v zvezi s pomožnim osebjem na sodiščih, glede tehnične opremljenosti sodišč in vzdrževanjem sodnih stavb ter pri odločanju o odgovornosti svojih članov. Zagotovljena mora biti tudi neodvisnost sodnika v razmerju do drugih sodniških kolegov oziroma nadrejenih. Pomembni sta tako funkcionalna kot organizacijska neodvisnost. Medtem ko se funkcionalni vidik nanaša na neodvisnost sodnika pri samem sojenju, gre pri organizacijskem vidiku za ustrezno varstvo sodniškega mandata in ureditev samih pogojev za opravljanje sodniške službe. Na sodniško neodvisnost pomembno vpliva tudi ureditev sistema izobraževanja in nagrajevanja sodnikov (materialna neodvisnost). (OdlUS XV, 84, U-I-60/06, Ur. l. 1/07). Ureditev, po kateri predsednika sodišča imenuje izvršilna veja oblasti, ni v neskladju z načelom neodvisnosti sodnikov, če so v zakonih (ZS, ZSS) vgrajena zadostna jamstva, ki sodnikom zagotavljajo neodvisnost. Pogoj je tudi, da razrešitev ali prenehanje mandata predsednika sodišča ne sme vplivati na njegov položaj sodnika. (OdlUS XVI, 109, Up-679/06 in U-I-20/07,  Ur. l. 101/07).

65Iz pravice do neodvisnega sodišča med drugim izhaja, da je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava neodvisno. US je zato izreklo, da mnenja, ki jih sodišču v skladu z zakonom posreduje nesodni organ (v konkretnem primeru: glede vprašanja, ali je zadeva povezana z vprašanjem sukcesije držav nekdanje SFRJ, mnenje Sklada Republike Slovenije za uveljavljanje pravic in obveznosti v postopku sukcesije), ne morejo imeti učinka za sodnika zavezujočih ugotovitev. US je pri tem poudarilo, da omenjeno mnenje ni upravni akt, ki bi bil izdan v upravnem postopku (v katerem bi bila strankam zagotovljena možnost sodelovanja in nato možnost sodnega varstva v upravnem sporu) in bi kot tak v pravdnem postopku predstavljal pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju. Sama vezanost sodišča na upravne akte v okviru odločanja o predhodnem vprašanju po stališču US z vidika pravice do neodvisnega sodišča ni sporna (OdlUS XII, 49, Up-108/00, Ur. l. 26/03).

66Novejša praksa ESČP. Za oceno, ali sodišče izpolnjuje pogoje neodvisnosti, so med drugim pomembni način imenovanja članov, čas trajanja mandata, obstoj mehanizmov za zagotovitev obrambe pred zunanjimi vplivi in vprašanje, ali sodišče tudi ustvarja videz neodvisnosti (Brudnicka in drugi proti Poljski, 54723/00, 3. 2005, Zolotas proti Grčiji, 38240/02, 2. 6. 2005). To velja tudi za laične člane sodnih senatov, npr. v delovnih sporih (Luka proti Romuniji, 34197/02, 21. 7. 2009). Tako kot glede nepristranskosti je tudi glede neodvisnosti presoja videza objektivizirana. Osebni dvom pritožnika v neodvisnost sodišča ni odločilen, odločilno je, ali je dvom objektivno upravičen (Miroshnik proti Ukrajini, 75804/01, 27. 11. 2008). V zvezi s trajanjem mandata so bistvena tudi jamstva glede neodstavljivosti oziroma glede načina prenehanja mandata, odstavitve ali odstopa (Dauti proti Albaniji, 19206/05, 3. 2. 2009, Brudnicka in drugi proti Poljski, 54723/00, 3. 3. 2005). Neodvisnost sodnika predpostavlja, da sodniki niso izpostavljeni nedopustnim pritiskom le od zunaj, pač pa tudi znotraj sodnega sistema (notranja neodvisnost sodnika). Sodnik mora biti prost navodil in pritiskov (neposrednih ali latentnih) drugih sodnikov ali oseb, ki imajo upravne odgovornosti na sodišču, kot je to npr. predsednik sodišča ali oddelka sodišča (Moiseyev proti Rusiji,. 62936/00, 9. 10. 2008). Če glede tega ni zadostnih jamstev, še posebej masproti hierarhično nadrejenim sodnikom, to lahko vzpostavi legitimen dvom tako v neodvisnost kot tudi v nepristranskost sodnikov. Ni treba, da gre za možnosti formalnih posegov nadrejenega sodnika v delo kolegov. V tem okviru ESČP pogosto ugotavlja, da jamstev neodvisnosti in nepristranskosti pogosto ni mogoče obravnavati ločeno (Thaler proti Avstriji, 58141/00, 3. 2.2. 2005, Pabla KY proti Finski, 47221/99, 22. 6. 2004). Glede ureditve razmerja med predsednikom sodišča in sodniki je ESČP po izčrpni analizi domače pravne ureditve za Hrvaško (kjer je ureditev sorodna slovenski) ugotovilo, da niti formalna niti neformalna moč (predsednika sodišča) ni takšna, da bi lahko ogrozila neodvisnost sodnikov oz. da bi dvom v  nepristranskost predsednika sodišča posledično upravičil dvom v nepristranskost sodečih sodnikov (Parlov – Tkalčić proti Hrvaški,  24810/06,  22. 12. 2009). Vloga predsednika sodišča pri odločanju o ocenjevanju in posledično napredovanju sodnikov in o disciplinskih ukrepih (kjer bi neustrezen sistem po mnenju ESČP lahko najbolj ogrozil notranjo neodvisnost sodnika) v omenjeni ureditvi ni takšna, da bi lahko povzročila tudi t. i. chilling effect in s tem vplivala na notranjo neodvisnost sodnikov. ESČP je pri tem tudi opomnilo, da sodniki ne morejo biti popolnoma prosti od kakršnega koli nadzora, noben sistem nadzora pa ne more popolnoma izključiti rizika vpliva na t. i. notranjo neodvisnost sodišča (Parlov – Tkalčić proti Hrvaški,  24810/06,  22. 12. 2009).

67Tribunal v smislu 6. člena EKČP ni nujno državno sodišče (Dauti proti Albaniji, 19206/05, 3. 2. 2009). Pojem »tribunala« se razlaga v vsebinskem smislu, torej mora iti za telo, ki je ustanovljeno z zakonom in ki opravlja funkcijo sojenja v materialnem smislu, kar pomeni odločanje (determination) o zadevah iz svoje pristojnosti na temelju pravnih pravil in v predpisanem postopku (Olujić proti Hrvaški, 22330/05, 5. 2. 2009). Pri tem so bistvene okoliščine kot so npr. sestava, sorazmerna trajnost mandata članov in jamstva glede (ne)možnosti njihove predhodne razrešitve, kar omogoča izpolnjevanje pogojev neodvisnosti in nepristranskosti (Hautakangas proti Finski, 61560/00, 17. 1. 2006, Szal proti Poljski,  41285/02, 18. 5. 2010). Zato je možno, da določen organ izpolnjuje kriterije za »tribunal« v smislu 6. člena EKČP (npr. Financial Services Ombudsman v Veliki Britaniji), čeprav se po domačem pravu ne šteje za sodišče. V državah, katerih nacionalni ustavni red ne vsebuje strožjih zahtev, to zadošča. Zato v takšnih državah ni ovire, da se pristojnost tovrstnih »tribunalov« določi kot obvezna in nadomešča pristop do pravih sodišč (npr. glede zgoraj omenjenega je odločitev Financial Services Ombudsman za podjetja obvezna, podjetja pa se morajo tudi obvezno podrediti pristojnosti tega organa). Vendar teh vzorov (npr. »prisilnih arbitraž« ali posebnih sektorskih tribunalov z obvezno pristojnostjo) ni mogoče enostavno prenašati v Slovenijo. Ustava RS je namreč v 23. členu bolj ozka kot 6. člen EKČP, saj zagotavlja dostop do sodišča (ne »tribunala«). Kaj je sodišče, pa glede na druge določbe Ustave ni dvoma. Mišljeno je sodišče, ki je del državne oblasti (3. člen), na katerem sodno oblast izvršujejo sodniki (125. in nasl. členi Ustave.). Glede na zgornjo ugotovitev, da pravici do dostopa do sodišča ustreza le takšen postopek, kjer sodišče lahko v polni meri presoja tako dejstva kot tudi pravo, pa je tudi razumljivo, da možnosti izpodbijanja odločb takšnih teles z omejenimi pravnimi sredstvi pred rednimi sodišči ne ustrezajo jamstvom pravice dostopa do sodišča. Arbitraža zato ne more biti prisilna. Prostovoljna arbitraža pa se lahko šteje za dopustno odpoved pravici do sodnega varstva (Transado-Transportes Fluviais do Sado, S. A. proti Portugalski, 35943/02, 16. 12. 2003). Na splošno velja, da je odpoved pravicam iz prvega odstavka 6. člena EKČP, bodisi izrecna bodisi konkludentna, dopustna, Vendar mora biti izražena na nedvoumen način, zagotovljena morajo biti minimalna jamstva, ki ustrezajo pomenu tega dejanja, odpoved pa tudi ne sme nasprotovati kakšnemu pomembnemu javnemu interesu (A. T. proti Avstriji, 32636/96, 21. 3. 2002). Pomembna je tudi ugotovitev ESČP, da sodni svet (in casu: na Hrvaškem) ustreza pojmu tribunala. To po eni strani pomeni, da z vidika ESČP ni potrebe, da je proti odločitvi sodnega sveta treba zagotoviti sodno varstvo, po drugi strani pa, da mora postopek pred tem organom zato zadostiti vsem zahtevam 6. člena EKČP (Olujić proti Hrvaški, 22330/05, 5. 2. 2009).