Položaj strank v sodnem postopku
Franc Testen, 2002
6Sodišče lahko samo ali pa na podlagi navedb strank v postopku pride do mnenja, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Noben predpis ne ureja vprašanja, kako mora ravnati sodišče, če stranke uveljavljajo, da je zakon, ki ureja sporno pravno razmerje, protiustaven. Ali stranke lahko zahtevajo od sodišča, da sproži postopek za oceno ustavnosti in prekine postopek? Če sodišče takšni zahtevi oziroma predlogu ugodi, bo pač izdalo sklep o prekinitvi postopka. Ali mora sodišče, ki se odloči, da postopka ne bo prekinilo, o tem izdati poseben sklep? V ustavni pritožbi, v kateri se je pritožnik skliceval na to, da je sodišče ves čas opozarjal na protiustavnost zakonske določbe in zahteval, naj prekine postopek, je US (civilni senat) izreklo, da iz 156. člena Ustave in 23. člena ZUstS jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank v postopku tako predlaga, prekiniti postopka in zahtevati presoje ustavnosti zakona. Tako mora ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri sojenju, v skladu z Ustavo (sklep OdlUS V, 197, Up-70/96 z dne 22. 5. 1996). Vprašanje pa je praktično malo pomembno: takšna stranka lahko sporno zakonsko določbo sama izpodbija s pobudo pred US; če je določba relevantna za njen primer, vsekakor ima pravni interes za to. In ne nazadnje – v postopku morebitne ustavne pritožbe bo US moralo presojati tudi, ali posamični akt, s katerim je bila pritožniku kršena človekova pravica (torej nekoliko ožje), ne temelji na protiustavnem predpisu.