Matej Avbelj, 2011

6Ta pravica zagotavlja vsakemu državljanu načelno enake možnosti sodelovanja pri upravljanju javnih zadev (OdlUS V, 75, Up-101/95 z dne 25. 3. 1996) v okviru zakonsko predpisanih pogojev. Ustava za namene uresničevanja te pravice od zakonodajalca zahteva sprejetje ustreznih zakonskih podlag. Te niso podane v enem samem krovnem predpisu – ta pravica tako nima samostojne zakonske ureditve –, temveč jih je mogoče najti zlasti v zakonih, ki urejajo volitve, referendum in ljudsko iniciativo, lokalno samoupravo ter v vseh drugih zakonih, ki se nanašajo na subjekte, ki izvajajo oblastna upravičenja.

7Ustava glede izvrševanja pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev ne predvideva zakonskega pridržka. To pravico je tako mogoče omejiti le, kadar je to potrebno zaradi varstva pravic drugih (3. odstavek 15. člena, glej OdlUS XII, U-I-261/02, Ur. l. 11/03), upoštevaje splošno ustavno načelo sorazmernosti. Zlasti je treba poudariti, da z Ustavo predpisano izvrševanje te pravice z zakoni ne sme pomeniti njenega omejevanja, pri čemer pa meje med zakonskim uresničevanjem in omejevanjem človekove pravice pogosto ni mogoče in abstracto potegniti vnaprej in je odvisna od ustavne presoje glede okoliščin konkretnega primera. »Zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali določena zakonska ureditev, s katero zakonodajalec napolnjuje vsebino posamezne človekove pravice, še vedno pomeni način uresničevanja človekove pravice, ali pa je morda prerasla že v poseg oziroma v omejitev te človekove pravice.« (U-I-165/2009, l. 57/09, Ur. l. 20/11).