Področje varovanja, upravičenci, zakonska ureditev
Janez Čebulj, 2011
3Leta 2004 je bil uveljavljen ZVO-1, ki temelji na istih ciljih in načelih varstva okolja. Kot novi, posebni načeli, vsebuje ZVO-1 načelo dopustnosti posegov v prostor in načelo ekološke funkcije lastnine. Na podlagi prvega je poseg v okolje dopusten le, če ne povzroča čezmerne obremenitve, v primerih, ki jih določa ZVO-1, je treba za poseg v okolje pridobiti okoljevarstveno soglasje ali dovoljenje, za posebno rabo naravnih dobrin pa je treba pridobiti pravico skladno z določbami zakonov, ki urejajo njihovo rabo. Drugo načelo pa zapoveduje, da je treba zaradi upoštevanja ekološke funkcije lastnine pri uživanju lastninske pravice, pravice splošne ali posebne rabe naravnih dobrin zagotoviti ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja, ohranjanje naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti. Za doseganje tega se naravno javno dobro lahko rabi le tako, da ni ogroženo okolje ali njegov del, ki ima status naravnega javnega dobra, in ni izključena njegova naravna vloga. Zaradi ohranjanja narave in izboljšanja kakovosti človekovega življenja se lahko, v skladu s tem načelom, za naravne dobrine, ki so skladno z zakonom določene kot ekološko pomembna območja ali naravne vrednote, določi poseben režim uživanja lastnine, drugih pravic rabe ali opravljanja dejavnosti. ZVO-1 ureja tudi trgovanje s pravicami do emisije.
Literatura k členu:
Čebulj, Zakonska ureditev varstva okolja, s. 191–201, v: Šturm (ur.), Upravni zbornik, IJU, Ljubljana 1996;
Čebulj/Pichler/Prančič, Zakon o varstvu okolja s komentarjem, Ljubljana 1994;
Šturm, Izhodišča za pravno varstvo okolja, s. 173–189, v: Šturm (ur.), Upravni zbornik, IJU, Ljubljana 1996;
Pličanić (ur.), Komentar zakona o varstvu okolja, IJU, Ljubljana 2011.