Blaž Ivanc, 2011

10Ustava pravice do zdravstvenega varstva iz prvega in drugega odstavka 51. člena vsebinsko podrobneje ni opredelila, ampak je to naložila zakonodajalcu. Ker je pri zakonskem urejanju navedene pravice zakonodajalec v skladu z določbo 8. člena dolžan spoštovati sprejete mednarodnopravne obveznosti, je treba pri razlagi njenega pomena upoštevati razvoj pojmovanja in sedanji položaj pravice do zdravja v mednarodnem pravu, zlasti v pravu človekovih pravic.

2.1 Pravica do zdravja z vidika mednarodnega prava in naddržavnega prava

11V mednarodnih instrumentih varstva človekovih pravic je pravica do zdravja priznana in ima pomembno mesto. Temeljni standardi njenega varstva v mednarodnem pravu so vsebovani npr. v določbi prvega odstavka 25. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, določbi 12. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (v nadaljevanju: MPESKP), posredno pa v določbah drugega, tretjega, petega in osmega člena EKČP, v Ustavi in drugih pravnih aktih Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanju: SZO), v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine in pripadajočih protokolih (v nadaljevanju: MVCPB) in v določbi 35. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Urejata jo tudi 4. člen Ameriške konvencije o človekovih pravicah in 16. člen Afriške listine o človekovih in ljudskih pravicah.

12Prvo formulacijo pravice do zdravja vsebuje Ustava SZO iz leta 1946, ki v svoji preambuli določa, da je najvišja mogoča stopnja zdravja ena od temeljnih pravic vsakega človeka ne glede na raso, vero, politično prepričanje, ekonomske ali socialne razmere. Pojem zdravja opredeljuje kot stanje popolne fizične, duševne in socialne blaginje in ne samo kot odsotnost bolezni ali poškodbe, kot svoj glavni cilj pa postavlja najvišjo možno raven zdravja vseh ljudi (1. člen). Pravica do zdravja iz Ustave SZO je opredeljena zelo splošno in ne dovolj določno. Razen glede varstva materinstva in otrok pravica do zdravja iz Ustave SZO ni formulirana v smislu individualne pravice posameznika do zdravstvenih storitev (podrobno o tem Strban, s. 131). V okviru SZO je bil leta 1951 sprejet prvi Mednarodni sanitarni pravilnik, ki je bil leta 1969 preimenovan v Mednarodni zdravstveni pravilnik (od takrat je bil štirikrat spremenjen in dopolnjen, nazadnje in najbolj obsežno leta 2005), ki je za RS zavezujoča mednarodna pogodba in je izjemno pomemben za opredelitev, izvajanje in koordiniranje zdravstvenih ukrepov na področju varstva pred nalezljivimi boleznimi. Posebne zaveze za RS na področju boja proti kajenju izhajajo tudi iz Okvirne konvencije SZO o nadzoru nad tobakom (v nadaljevanju: MOSZOT).

13Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 pravico do zdravja omenja v okviru pravice vsakogar do ustrezne življenjske ravni, ki mora njemu in njegovi družini zagotavljati zdravje in blagostanje, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami (25. člen). Zagotovljena mora biti tudi pravica do varstva v primeru nezaposlenosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nemožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje (prvi odstavek). Posebna skrb in pomoč morata biti namenjeni varstvu materinstva in otroštva (drugi odstavek).

14Določneje je pravico do zdravja opredelil MPESKP, ki državam pogodbenicam Pakta v 12. členu nalaga, da morajo vsakomur priznati pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in duševnega zdravja (prvi odstavek). Države si morajo z izvajanjem ustreznih ukrepov prizadevati za polno uresničitev navedene pravice. Določba posebej opredeljuje pozitivno obveznost držav izvajati ukrepe, ki so potrebni: a) za zmanjšanje števila mrtvorojenih in umrljivosti otrok ter za zagotovitev zdravega razvoja otrok: b) za izboljšanje vseh oblik higiene okolja in industrijske higiene; c) za preprečevanje in zdravljenje epidemičnih, endemičnih, poklicnih in drugih bolezni in nadzor nad njimi; d) za ustvarjanje razmer, v katerih bi bila v primeru bolezni vsem zagotovljena pomoč zdravstvene službe. Izbirni protokol k MPESKP je določil, da je Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice (v nadaljevanju: Odbor) pristojen za sprejemanje in odločanje o pritožbah zoper kršitve ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, ki jih zagotavlja MPESKP. Z Izbirnim protokolom k MPESKP je bil vzpostavljen enakovreden nadzorni mehanizem varstva kot pri MPDPP in varovanim pravicam priznana enaka teža.

15Leta 2000 je Odbor sprejel splošno razlago pomena pravice do zdravja, po kateri je treba pravico do zdravja razumeti zelo široko, in sicer tako, da ne vključuje le pravočasne in ustrezne zdravstvene oskrbe, temveč tudi osnovne predpostavke zdravja, kot so dostop do čiste in pitne vode in primerne higienske razmere, ustrezna preskrba z varno hrano, zdrava prehrana in ustrezne bivalne razmere, zdravo delovno in naravno okolje, dostop do ustreznih informacij in izobraževanja o zdravju, vključno s področjem spolnosti in razmnoževanja (UN Committee on Economic, Social and Cultural Rights (CESCR), General Comment No. 14: The Right to the Highest Attainable Standard of Health (Art. 12 of the Covenant), 11 August 2000, E/C.12/2000/4; tč. 33). Odbor opozarja tudi na pomen sodelovanja ljudi pri odločanju o zadevah s področja zdravja na vseh ravneh oblasti (tč. 11). Ukrepe iz drugega odstavka 12. člena MPESKP Odbor razlaga v smislu naslednjih (pod)pravic: 1. pravice do zdravja otrok, do varstva mater in varstva reproduktivnega zdravja (tč. 14); 2. pravice do zdravega naravnega in delovnega okolja (tč. 15.); 3. pravice do preprečevanja, zdravljenja in nadzora nad boleznimi (tč. 16) in 4. pravice do dostopa do zdravstvenih ustanov, dobrin in storitev (tč. 17). Iz MPESKP izhajajo za države članice tri temeljne obveznosti: 1. spoštovati pravico do zdravja, ki državi nalaga, da upravičencem niti neposredno niti posredno ne preprečuje ali ovira uživanja navedene pravice (negativni vidik); 2. obveznosti varovati pravico do zdravja, ki državi nalaga, da pri uživanju pravic, ki izhajajo iz določbe 12. člena MPESKP, upravičence varuje pred posegi tretjih; in 3. izpolnjevati pravico do zdravja, ki državo zavezuje k aktivnemu sprejemanju zakonskih, upravnih, proračunskih, sodnih, promocijskih in drugih ukrepov, s katerimi se uresničuje pravica do življenja. Generalna skupščina ZN je pravico do čiste in pitne vode ter zdravih higienskih razmer (angl. »sanitation«) priznala kot človekovo pravico (Resolucija št. A/RES/64/292 z dne 28. julija 2010; dostopno na: http://daccess-ddsny.un.org/doc/UNDOC/GEN/N09/479/35/PDF/N0947935.pdf?OpenElement). Temu je sledil tudi Odbor za človekove pravice (Resolucija št. A/HRC/RES/15/9 z dne 6. 10. 2010; dostopno na: http://daccess-dds-ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/G10/166/33/PDF/G1016633.pdf?OpenElement). Po stališču Odbora za človekove pravice pravica do čiste in pitne vode ter zdravih higienskih razmer izhaja iz pravice vsakogar do ustrezne življenjske ravni ter je notranje tesno povezana s pravico do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in mentalnega zdravja, s pravico do življenja in s pravico do varstva človekovega osebnega dostojanstva.

16Konvencija o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: KOP) zavezuje države pogodbenice k priznanju pravice otrok do uživanja najvišje dosegljive ravni zdravja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo (prvi odstavek 24. člena). Z namenom popolnega uresničevanja navedene pravice so države dolžne sprejeti ustrezne ukrepe: a) za zmanjšanje smrtnosti novorojenčkov in otrok; b) za zagotovitev potrebne zdravniške pomoči in zdravstvenega varstva vsem otrokom, s poudarkom na razvoju osnovnega zdravstvenega varstva; c) za boj proti boleznim in podhranjenosti, tudi v okviru osnovnega zdravstvenega varstva, med drugim z uporabo razpoložljive tehnologije in zagotovitvijo dovolj hranljivih živil in čiste pitne vode, upoštevaje nevarnosti in tveganja onesnaženega okolja; d) za zagotavljanje ustreznega zdravstvenega varstva matere pred porodom in po njem; e) za zagotavljanje, da so vsi družbeni sloji, še posebej starši in otroci, obveščeni, da imajo dostop do izobraževanja in podporo pri uporabi osnovnega znanja o otrokovem zdravju in prehrani, o prednostih dojenja, higieni in asanaciji okolja ter preprečevanju nesreč; f) za razvoj preventivnega zdravstvenega varstva, svetovanja za starše ter izobraževanja in storitev v zvezi z načrtovanjem družine (drugi odstavek 24. člena KOP).

17Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije v podtočki iv točke e 5. člena državam pogodbenicam nalaga, da prepovejo in odpravijo rasno diskriminacijo v vseh njenih oblikah in vsakomur ne glede na raso, barvo kože, narodno ali etnično poreklo zagotavljajo pravico do enakosti pred zakoni tudi, ko gre za uživanje pravic do ugodnosti, ki jih dajejo zdravstveno varstvo, zdravstvene ustanove, socialno zavarovanje in socialno skrbstvo.

18Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk terja, da države pogodbenice konvencije sprejmejo vse primerne ukrepe za odpravo diskriminacije žensk na področju zaposlovanja, da bi jim bile na podlagi enakosti moških in žensk zagotovljene enake pravice, vključno s pravico do zdravstvenega varstva in varstva pri delu, vštevši tudi varstvo reproduktivnih funkcij (točka f prvega odstavka 11. člena). Z določbo 12. člena so države zavezane tudi k sprejemu primernih ukrepov za odpravo diskriminacije žensk na področju zdravstvenega varstva, da bi na temelju enakosti žensk in moških zagotovile ženskam dostop do zdravstvenih storitev, vključno s tistimi, ki se nanašajo na načrtovanje družine (prvi odstavek). Še strožja je zahteva iz drugega odstavka navedene določbe, ki državam nalaga, da zagotovijo primerne, po potrebi brezplačne zdravstvene storitve ženskam v zvezi z nosečnostjo, s porodom in z obdobjem po rojstvu otroka, ter z ustrezno prehrano med nosečnostjo in dojenjem.

19Konvencija o pravicah invalidov z določbo 25. člena države pogodbenice zavezuje k temu, da invalidom  priznavajo pravice do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda brez diskriminacije zaradi invalidnosti. Države pogodbenice so dolžne sprejeti vse ustrezne ukrepe, da invalidom zagotavljajo dostop do zdravstvenih storitev, primernih njihovemu spolu, vključno z zdravstveno rehabilitacijo, zlasti pa: a) zagotavljajo brezplačne ali cenovno dostopne zdravstvene storitve in programe v enakem obsegu, kakovosti in standardu kot drugim, tudi na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, ter javne zdravstvene programe; b) zagotavljajo zdravstvene storitve, ki jih zaradi invalidnosti posebej potrebujejo, vključno z zgodnjim odkrivanjem in ustreznimi posegi, ter storitve za zmanjševanje in preprečevanje nadaljnje invalidnosti, tudi pri otrocih in starejših; c) zagotavljajo te zdravstvene storitve čim bliže skupnostim, v katerih invalidi živijo, tudi na podeželju; d) od zdravstvenih delavcev zahtevajo, da invalidom zagotavljajo enako kakovostno oskrbo kot drugim, tudi na podlagi svobodnega in zavestnega soglasja, na primer z ozaveščanjem o človekovih pravicah, dostojanstvu, samostojnosti in potrebah invalidov, z usposabljanjem ter uvajanjem etičnih standardov v javno in zasebno zdravstvo; e) prepovejo diskriminacijo invalidov pri zdravstvenem zavarovanju, ki mora biti zagotovljeno pošteno in primerno, in pri življenjskem zavarovanju, če ga omogoča notranja zakonodaja; f) preprečujejo diskriminacijsko odrekanje zdravstvene oskrbe in zdravstvenih storitev ali hrane in tekočin zaradi invalidnosti. V skladu z določbo 26. člena so tudi na področju zdravja države dolžne invalidom zagotoviti habilitacijo in rehabilitacijo.

20Ranjenci in bolniki uživajo posebno zaščito tudi po določbah mednarodnega humanitarnega prava (glej komentar k določbi 17. člena Ustave). Univerzalna deklaracija ZN o bioetiki in človekovih pravicah iz leta 2005 kot sicer neobvezujoč dokument jasno nakazuje, da je na področju biomedicine treba vzpostaviti nove nadzorne mehanizme in da se vprašanje varstva človekovih pravic na področju biologije in medicine postavlja tudi z vidika pravic prihodnjih generacij (16. člen) in to ne le na področju genskega varstva, temveč tudi z vidika varstva biosfere in biološke raznovrstnosti življenja.

21Mednarodna organizacija dela (v nadaljevanju: MOD) je sprejela številne konvencije in priporočila, ki se, zlasti v povezavi z zagotavljanjem socialne varnosti, nanašajo tudi na pravico do zdravja oziroma zdravstvenega varstva. Najpomembnejša konvencija MOD, ki inter alia opredeljuje pravico do zdravstvenih storitev, je Konvencija št. 102 o minimalnih standardih socialne varnosti. Konvencija določa način uresničevanja splošne pravice do socialne varnosti, saj opredeljuje minimalne pravice do denarnih dajatev, s katerimi se aktivnim osebam nadomešča izostanek plače oziroma zaslužka v primeru nezmožnosti za delo zaradi bolezni, brezposelnosti, starosti, poškodbe pri delu in poklicne bolezni, invalidnosti, materinstva, smrti družinskega člana in pravico do družinskih dajatev (več o tem Bubnov Škoberne/Strban, s. 125). V skladu z določbami 7. do 12. člena so države pogodbenice dolžne zagotavljati naslednje zdravstvene storitve: preventivno zdravstveno varstvo, storitve splošnega zdravnika, specialistične storitve in bolnišnično zdravljenje, če je potrebno, osnovne farmacevtske proizvode na recept, storitve pred porodom, med njim ter po njem. Konvencije MOD urejajo tudi varstvo materinstva (št. 103), dajatve za nesreče pri delu in poklicne bolezni (št. 121), medicinsko oskrbo in nadomestila v primeru bolezni (št. 130), službo medicine dela (št. 161) itd.

22Nekateri najpomembnejši pravni instrumenti v okviru prava Sveta Evrope, ki neposredno urejajo pravico do (varstva) zdravja ali se posredno nanašajo nanjo ter zavezujejo RS, so: spremenjena Evropska socialna listina (v nadaljevanju: ESL), EKČP in MVCPB.

23ESL zagotavlja pravico do varstva zdravja v določbi 11. člena, katere namen je zagotoviti učinkovito uresničevanje pravice do varstva zdravja. Države pogodbenice zavezuje, da neposredno ali v sodelovanju z javnimi ali zasebnimi organizacijami sprejmejo primerne ukrepe, da bi med drugim: 1. v največji možni meri odstranile vzroke slabega zdravja; 2. zagotovile svetovalne in izobraževalne možnosti za izboljšanje zdravja in spodbujanje čuta osebne odgovornosti za zdravje; 3. v največji možni meri preprečevale epidemije, endemične in druge bolezni ter nesreče. V 13. členu ESL vsebuje še dodatno pravico do socialne in zdravstvene pomoči, po kateri so države pogodbenice dolžne: 1. zagotoviti vsaki osebi, ki je brez zadostnih sredstev in si takih sredstev ni zmožna zagotoviti niti z lastnim trudom niti iz drugih virov, zlasti z dajatvami iz sistema socialne varnosti, zadostno pomoč in v primeru bolezni nego, potrebno glede na njeno stanje; 2. zagotoviti, da osebe, ki prejemajo tako pomoč, zato nimajo nič manjših političnih ali socialnih pravic; 3. vsakomur omogočiti, da mu ustrezne javne ali zasebne službe svetujejo ali pomagajo, kolikor je potrebno, da se prepreči, odpravi ali ublaži osebna ali družinska stiska; 4. uveljaviti določbe iz prvega, drugega in tretjega odstavka 13. člena v enaki meri za svoje državljane in državljane drugih pogodbenic, ki so zakonito na njihovem ozemlju, v skladu s svojimi obveznostmi po Evropski konvenciji o socialni in zdravstveni pomoči, podpisani 11. decembra 1953 v Parizu.

24Pravica do zdravja ne sodi med pravice, ki so izrecno opredeljene kot varovane pravice po EKČP. Kljub temu je ESČP s široko razlago določb, s katerimi so varovane pravica do življenja (2. člen), prepoved mučenja (3. člen), pravica do svobode in varnosti (5. člen) in pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (8. člen) v obseg konvencijskega varstva zaobjelo tudi določene vidike pravice do zdravja (o odločitvah ESČP glej 5. točko I. poglavja.)

25Bistveno zvišanje ravni mednarodnopravnega varstva pravice do zdravja je v okviru prava Sveta Evrope pomenil sprejem MVCPB. Namen MVCPB ni samo zagotoviti spoštovanja dostojanstva vsake človeške osebe kot posameznika, temveč tudi kot pripadnika človeške vrste na področju biomedicine. Vse določbe MVCPB je treba razlagati v duhu načela in zahteve po prvenstvu človeškega bitja v razmerju do koristi družbe ali znanosti. Zakonodajalec je pri urejanju vsebine in načina izvrševanja pravice do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave) in sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja dolžan upoštevati zahtevo po pravični dostopnosti zdravstvenega varstva, v skladu s katero so države pogodbenice dolžne, ob upoštevanju potreb in razpoložljivih virov, sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi se zagotovi ne samo pravična dostopnost zdravstvenega varstva, temveč tudi ustrezna kakovost zdravstvenega varstva (3. člen). Zakonska ureditev mora dosledno upoštevati zahtevo, da se mora vsak zdravstveni poseg opraviti v skladu s poklicnimi dolžnostmi in normami, kar velja tudi za raziskave na področju biologije in medicine (4. člen), in zahtevo, da mora biti oseba o posegu vnaprej poučena in vanj prostovoljno privoliti (5. člen). Ureja tudi dopustnost biomedicinskih posegov v človekovo telesno in duševno celovitost. Do posebnega varstva so upravičene osebe z duševnimi motnjami (7. člen), ki so lahko brez njihove privolitve podvržene posegom z namenom zdravljenja duševne motnje samo, kadar bi opustitev takšnega zdravljenja verjetno znatno škodovala njihovemu zdravju. MVCPB izrecno zahteva, da je pri izvajanju navedenih ukrepov treba upoštevati varovalne pogoje, ki jih predpisuje zakon, kamor sodijo tudi postopki, s katerimi se zagotavlja nadzor, kontrolo in pritožbo. Kadar zaradi nujnih stanj ni mogoče dobiti ustrezne privolitve pacienta, se sme takoj opraviti vsak medicinsko potreben poseg v korist zdravja posameznika, ki ga to zadeva (8. člen). Pri tem je treba upoštevati voljo posameznika. Želje pacienta, ki ob posegu ni sposoben dati veljavnega soglasja, a jih je predhodno izrazil, je treba upoštevati (9. člen MVPCB). MVPCB države pogodbenice zavezuje tudi k zagotavljanju pravice do zasebnosti in pravice do obveščenosti, ki vključuje tudi varstvo podatkov o zdravju pacienta, pravico pacienta do dostopa do podatkov o njegovem zdravju, pravico do neobveščenosti in v izjemnih primerih, ko to terja varstvo koristi pacienta, dopušča izvajanje obzirnega molka zdravnika (10. člen). MVCPB postavlja tudi zahteve glede standardov postopkovnega zagotavljanja konvencijskih pravic. Od držav pogodbenic namreč terja: 1. da zagotovijo primerno sodno varstvo za takojšnjo preprečitev ali ustavitev nezakonitega kršenja pravic in načel, ki jih zagotavlja (23. člen), 2. da z zakonom uredijo način uresničevanja pravice do odškodnine za osebe, ki so utrpele neupravičeno škodo na zdravju, in 3. da zagotovijo ustrezne sankcije za primere kršitve konvencije (več o tem Andorno, s. 137).

26Ugotovimo lahko, da je v sodobnem mednarodnem pravu sprejeta razlaga, da pravica do zdravja ne pomeni pravice biti zdrav, to je pravice rezultata, ampak vsebuje dolžnost prizadevanja. Pravica do zdravja tudi ni zgolj programske narave, katere uresničevanje se lahko bolj ali manj poljubno odlaga. Omejenost finančnih in drugih virov ne more biti upravičen razlog za opustitev njenega zagotavljanja.

27Drugače kot EKČP Listina EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: MLP – Listina)  v določbi 35. člena izrecno ureja varovanje zdravja. Z »varovanjem zdravja« sta po MLP – Listini mišljeni pravica do preventivnega zdravstvenega varstva in pravica do zdravniške oskrbe, ki sta opredeljeni kot temeljni pravici. Do varstva je upravičena vsaka fizična oseba. Pravici  se izvršujeta v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji. Drugi stavek določbe 35. člena MLP – Listine Evropsko unijo obvezuje, da pri opredeljevanju in izvajanju vseh svojih politik in dejavnosti zagotavlja visoko raven varovanja zdravja ljudi. Navedena določba je opredeljena v smislu pravnega načela. Je zelo splošna (Frenz, s. 1263) in v jezikovnem smislu enaka določbi prvega odstavka 168. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU), po kateri je treba pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi. Navedeno zahtevo mora Unija spoštovati tudi pri sprejemanju aktov v skladu z drugimi določbami PDEU. V skladu z določbo 168. člena PDEU je vzpostavitev zdravstvenega sistema v pristojnosti držav članic EU. Dejavnosti Unije lahko dopolnjujejo nacionalne politike in morajo biti usmerjene k izboljševanju javnega zdravja, preprečevanju telesnih in duševnih obolenj in bolezni ter odpravljanju vzrokov, ki ogrožajo zdravje ljudi. Na ravni sekundarnega prava EU imamo obsežno število pravnih aktov, ki praviloma sodijo na področje socialne varnosti in se nanašajo tudi na področje varovanja zdravja, npr. Uredba 1408/71/EGS o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene in njihove družinske člane, ki se selijo v okviru Skupnosti, Uredba Sveta (ES) št. 859/2003 o razširitvi določb Uredbe (EGS) št. 1408/71 in Uredbe (EGS) št. 574/72 na državljane tretjih držav, za katere navedene določbe ne veljajo le na podlagi njihovega državljanstva, Uredba 883/2004/ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti, Uredba (EU) št. 1231/2010 o razširitvi uporabe uredb (ES) št. 883/2004 in (ES) št. 987/2009 na državljane tretjih držav, za katere se navedeni uredbi ne uporabljata le na podlagi njihovega državljanstva, Direktiva 95/46/ES o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov, Direktiva 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (razmerje Direktive 2011/24/EU do drugih pravnih aktov Unije je opredeljeno z določbo 2. člena direktive). Režim omejevanja pravice do zdravja iz 35. člena MLP – Listine je opredeljen z določbo prvega odstavka 52. člena MLP – Listine. Njeno omejevanje mora biti določeno z zakonom, spoštovati mora bistveno vsebino omejevanih pravic in svoboščin ter upoštevati načelo sorazmernosti (omejitve so dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih). Opozoriti je treba še na pomembne odločitve SEU v zadevah Molenaar (C-160/96) , Decker (C-120/95), Raymond Kohll (C-158/96) , Vanbraekel in dr. (C-368/98), Geraets-Smits in Peerbooms (C-157/99), Ioannidis (C-326/00), Müller-Faure in van Riet (C-385/99), Inizan (C-56/01), Leichtle (C-8/02), Watts (C-372/04) in Herrera (C-466/04), s katerimi je, izhajajoč iz načela svobode ustanavljanja in zagotavljanja svobodnega pretoka zdravstvenih storitev, sodišče »tlakovalo« pot za sprejem zgoraj navedenih pravnih aktov, s katerimi se zagotavlja boljša čezmejna dostopnost storitev zdravstvenega varstva (podrobneje o tem Strban v: Štiblar in Krajnc (ur.), s. 169-194 in Pirnat v: Rijavec in dr. (ur.), s. 3-12).

2.2 Zakonska ureditev pravice do zdravstvenega varstva

28Ustavno varovano jedro pravice do zdravstvenega varstva iz prvega in drugega odstavka 51. člena predstavljajo naslednje prvine, ki so medsebojno tesno povezane in opredeljujejo pozitivne obveznosti zakonodajalca na področju varovanja zdravja: 1. razpoložljivost zdravstvenih dobrin in storitev ter zdravstvenih ustanov, 2. dostopnost do zdravstvenih dobrin, storitev in ustanov, ki vključuje ustrezno raven časovnega, informacijskega, ekonomskega in geografskega dostopa do zdravstvenih storitev, dobrin in ustanov; 3. zdravstvene storitve morajo biti zagotovljene v skladu s strokovnimi medicinskimi oziroma zdravstvenimi standardi, biti morajo etično sprejemljive in upoštevati kulturne značilnosti in posebnosti; 4. zdravstvene storitve morajo biti varne in ustrezne kakovosti.

29Glavni zakonski predpisi, s katerim je zakonodajalec določil vsebino, obseg in način uresničevanja pravice do zdravstvenega varstva iz določbe 51. člena, so: ZZDej, ZZVZZ, ZZdrS, ZZdr-1, ZMedPri, ZLD, ZZdrI, ZVZD, ZZUZIS in zlasti ZPacP. Varstvo pred nalezljivimi boleznimi je urejeno z ZNB, medtem ko je varstvo duševnega zdravja urejeno v okviru ZDZdr. Posebno zakonsko ureditev na področju boja proti oblikam zasvojenosti z drogami, alkoholom in s tobakom predstavljajo ZPUPD, ZOPA in ZOUTI. Slednjega je US presojalo v dveh primerih. Posebni vidiki zdravljenja, ki se nanašajo na odvzem in presajanje delov človeškega telesa zaradi zdravljenja, na zdravstvene ukrepe v zvezi s svobodo odločanja o rojevanju otrok, na zdravljenje neplodnosti in postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo ter na preskrbo s krvjo so urejeni v določbah ZOPDCT, ZZUUP, ZZNPOB in ZPKrv-1.

30V zakonski ureditvi mora biti učinkovito zagotovljeno varstvo materialnega in postopkovnega vidika pravice do zdravstvenega varstva iz prvega in drugega odstavka 51. člena.

31ZPacP je v slovenski zdravstveni zakonodaji na novo uredil seznam in vsebino pacientovih pravic, ki ga je prej  – kratko in vsebinsko nerazčlenjeno – opredeljeval ZZDej v določbi 47. člena. Novi seznam sestavljajo dvanajst materialnopravnih pravic in dve procesni pravici pacienta. Korenita prenova materialnopravnih in procesnopravnih pravic je bila potrebna zaradi ustavnih pravic in svoboščin, ki zahtevajo določitev načina njihovega uresničevanja, in zaradi izpolnitve obvez, ki izhajajo iz mednarodnega prava, posredno pa tudi zaradi uskladitve z nekaterimi neobvezujočimi dokumenti, v katerih se odražajo sodobna strokovna spoznanja na področju prava pacientovih pravic (povzeta so npr. v amsterdamski Deklaraciji o promociji pacientovih pravic iz leta 1994 in v Evropski listini pacientovih pravic iz leta 2002). Evropska listina pacientovih pravic je v obliki kataloga opredelila 14 pacientovih pravic: pravico do preventivnih ukrepov, pravico dostopa do zdravstvenih storitev, pravico do obveščenosti, pravico dajati soglasje k zdravljenju, pravico do svobodnega odločanja, pravico do zasebnosti in zaupnosti, pravico do spoštovanja pacientovega časa, pravico do zagotavljanja kvalitetnih standardov storitev, pravico do varnosti, pravico do inovacij, pravico do izogibanja nepotrebnemu trpljenju in bolečini, pravico do pacientu prilagojene oskrbe, pravico pritožbe in pravico do odškodnine. Opozoriti je treba, da zakonska ureditev dvanajstih materialnopravnih splošnih pravic pacienta in sistema njihovega postopkovnega varstva pomeni tudi določitev načina uresničevanja zlasti naslednjih ustavnih določb, ki so povezane s področjem varovanja človekovega zdravja: enakost pred zakonom (14. člen), nedotakljivost človekovega življenja (17. člen), prepoved mučenja (18. člen), pravica do sodnega varstva (23. člen), pravica do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen), pravica do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen), pravica do varstva osebnih podatkov (38. člen), pravice do svobode vesti in veroizpovedi (41. člen), pravica do zdravstvenega varstva (51. člen) in pravice otrok (56. člen).

32Najbolj splošna zahteva glede zagotavljanja pravice do zdravstvenega varstva, ki izhaja tudi iz 12. člena MPESKP, je zahteva po dejanski razpoložljivosti in učinkovitem delovanju zdravstvenih ustanov, dobrin in storitev, pa tudi programov, s katerimi se zagotavlja varstvo zdravja. Ukrepe iz drugega odstavka 12. člena MPESKP Odbor v Splošni razlagi št. 14 razlaga v smislu naslednjih (pod)pravic: 1. pravice do zdravja otrok, do varstva mater in varstva reproduktivnega zdravja (tč. 14); 2. pravice do zdravega naravnega in delovnega okolja (tč. 15.); 3. pravice do preprečevanja, zdravljenja in nadzora nad boleznimi (tč. 16) in 4. pravice dostopa do zdravstvenih ustanov, dobrin in storitev (tč. 17). Zakonodajalec je z določbo 4. člena ZZVZZ, ki opredeljuje družbeno skrb za zdravje prebivalstva, določil temeljne pozitivne obveznosti in naloge države na področju zdravstvenega varstva, ki so:  1. načrtovanje  zdravstvenega varstva in določanje strategije njegovega razvoja; 2. sprejemanje predpisov in ukrepov, ki spodbujajo krepitev in varovanje zdravja; 3. zagotavljanje pogojev za zdravstveno ozaveščanje ljudi; 4. zagotavljanje zakonodajne politike, ki izhaja iz ciljev zdravstvenega varstva; 5. spodbujanje razvijanja zdravih življenjskih navad z ukrepi davčne in gospodarske politike; 6. zagotavljanje enotnosti razvoja zdravstvenega informacijskega sistema; 7. zagotavljanje potrebnih finančnih sredstev za navedene naloge (prvi odstavek). K navedenim obveznostim sodijo tudi ukrepi na področju varovanja okolja, določanje obveznosti in nosilcev politike, ki se nanaša na življenjsko okolje, načrtovanje zdravju neškodljivih posegov v okolje in ukrepov, ki zagotavljajo prebivalstvu higiensko neoporečno pitno vodo in hrano ter odlaganje odpadnih snovi, kvaliteto zraka in bivanja ter varstvo pred viri ionizirajočega sevanja (drugi odstavek). K temeljnim pozitivnim obveznostim države sodijo tudi druge obveznosti, ki izhajajo iz varovanega jedra 12. člena MPESKP. Najpomembnejša zahteva MPESKP je zagotavljanje pravice dostopa do zdravstvenih storitev, dobrin in ustanov, ki mora biti nediskriminacijski in upoštevati ranljive in ogrožene skupine upravičencev. Druge pomembne zahteve, ki jih določba 4. člena ZZVZZ izrecno ne omenja, so: preskrba z zdravili, varstvo materinstva, varstvo otrok pred rojstvom in po njem, varstvo reproduktivnega zdravja; zagotavljanje varstva pred endemičnimi in nalezljivimi boleznimi, vključno z ukrepi cepljenja; zagotavljanje ustreznega izobraževanja zdravstvenega osebja, ki vključuje izobraževanje o varovanju zdravja in o človekovih pravicah. Navedene naloge podrobneje določata predvsem ZZDej v okviru določb o vsebini zdravstvene dejavnosti na primarni, sekundarni in terciarni ravni (7. do 24. člen) in ZZVZZ v določbah  7. člena in v določbah, ki urejajo pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (23. do 44. člen).

33Glavna zahteva, ki izhaja iz prvega in drugega odstavka 51. člena Ustave, pa tudi iz določbe 3. člena MVCPB in 12. člena MPESKP, je torej zahteva po pravični dostopnosti zdravstvenega varstva. Pravično organizacijo dostopa do zdravstvenih storitev, dobrin in ustanov ureja tudi ZZDej, zlasti v določbah, ki se nanašajo na dolžnost organizacije javne zdravstvene mreže, znotraj katere se zdravstvena dejavnost izvaja kot javna služba (4. do 6. člen). Po drugi strani je pravico dostopa do zdravstvene oskrbe in do zagotavljanja preventivnih storitev zakonodajalec v določbi 6. člena ZPacP uredil tudi kot individualno pravico. Z vidika pravice do zdravstvenega varstva kot individualne pravice lahko kot njeno najbolj notranje jedro opredelimo pravico do nujne medicinske pomoči. Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravja (12. točka prvega odstavka 2. člena ZPacP). Poleg varstva dobrine zdravja določba zagotavlja tudi varstvo dobrine življenja (glej komentar k določbi 17. člena Ustave). Kategorično naravo navedene pravice natančneje in skladno z njeno imperativno vsebino določata drugi odstavek 6. člena ZPacP, ki prepoveduje vsako pogojevanje dostopa do navedene pravice, zlasti s plačilom ali z napotnico, in drugi odstavek 14. člena ZPacP, ki izvajalcu nalaga, da nujno medicinsko pomoč zagotovi takoj. Pravico do nujne medicinske pomoči ureja tudi ZZVZZ v določbi  tretjega odstavka 2. člena, po kateri je vsakdo dolžan poškodovanemu ali bolnemu v nujnem primeru in po svojih močeh in sposobnostih nuditi prvo pomoč in mu omogočiti dostop do nujne medicinske pomoči. Absolutna ekonomska dostopnost do storitev nujne medicinske pomoči, ki jo narekuje pravica do zdravstvenega varstva, je v ZZVZZ zagotovljena v okviru določb, ki urejajo pravice do zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (10. alineja prvega odstavka 23. člena), in določbe 14. alineje prvega odstavka 7. člena, ki zagotavlja plačilo storitev nujnega zdravstvenega varstva iz javnih sredstev za osebe neznanega prebivališča, tujcev iz držav, s katerimi niso sklenjene mednarodne pogodbe, ter tujcev in državljanov Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v tujini, ki začasno prebivajo v Republiki Sloveniji ali so na poti skozi državo in zanje ni bilo mogoče zagotoviti plačila zdravstvenih storitev, kakor tudi za druge osebe, ki po določbah ZZVZZ niso vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje in niso zavarovane pri tujem nosilcu zdravstvenega zavarovanja. Glede tujcev se še vedno uporabljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu tujcev v SR Sloveniji (v nadaljevanju: ZZVT; Ur. l. SRS, št. 28-184/1971), ki opredeljuje primere, v katerih se storitve zdravstvenega varstva tujcev financirajo neposredno iz javnih sredstev. V skladu z drugim členom ZZVT so izvajalci zdravstvenih storitev upravičeni do povračila stroškom za zdravstveno pomoč tujcem iz javnih sredstev: 1. če gre za nujno medicinsko pomoč osebi s tujim državljanstvom ali osebi brez državljanstva, ki stalno ali začasno biva v RS ali ki je na poti skozi RS, pa zanjo izvajalec zdravstvenih storitev (ZZVT uporablja izraz: »zdravstvena delovna organizacija«) s sedežem v RS ni mogel dobiti plačila; ali 2. če gre za zdravstveno pomoč (storitev), opravljeno tujcu, ki stalno živi v RS, ki ni zdravstveno zavarovan in tudi ni gmotno preskrbljen. Iz javnih sredstev se krijejo tudi stroški zdravil ter medicinsko utemeljeni prevozi z reševalnim vozilom. Ne krijejo pa se stroški za posebne zdravstvene storitve, opravljene tujcu na njegovo zahtevo (poseben zdravniški pregled, konziliarni pregled, posebna soba, posebna hrana idr.). Za nujno medicinsko pomoč se šteje pomoč, ki je potrebna, da se odvrne neposredna nevarnost za poslabšanje zdravja oziroma neposredna nevarnost za življenje, ne pa tudi zdravljenje in medicinska rehabilitacija po odvrniti take nevarnosti. Zelo pomembne so tudi določbe 43. do 46. člena ZZdrS, s katerimi je zagotovljena neprekinjena nujna zdravniška pomoč, vključno z nujnimi medicinskimi pripomočki in nujnimi zdravili, in določene omejitve pravice do stavke v času opravljanja zdravniške službe. ZZdrS v določbi 46. člena natančno določa zdravniške storitve iz drugega odstavka 4. člena, ki jih je zdravnik v času stavke dolžan izvajati, ker bi njihova opustitev v kratkem času vodila v nepopravljivo hudo okvaro zdravja ali v smrt:  zdravljenje vročinskih stanj in infekcij; zdravljenje poškodb in zastrupitev; zdravljenje kroničnih bolezni, če bi njegova opustitev neposredno in v krajšem času povzročila poslabšanje zdravstvenega stanja, invalidnost, druge trajne okvare zdravja ali smrt; druge storitve nujne zdravniške pomoči; opravljanje prvih pregledov brez čakalne dobe, najmanj v obsegu, ki potrjuje ali izključuje obstoj nujnega stanja (triažni pregledi); predpisovanje zdravil in medicinskih pripomočkov za zdravljenje stanj iz prejšnjih alinej. Zaradi posebnega varstva določenih ogroženih skupin upravičencev ali javnozdravstvenih razlogov je zdravnik v času stavke dolžan opravljati še naslednje storitve: vse zdravstvene storitve za otroke do 18. leta starosti ter bolnike, starejše od 65 let, vse zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo in s porodom, ter ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. V skladu z določbo 6. člena ZZDej mora biti javna zdravstvena služba organizirana tako, da so vsakomur vedno dostopni nujna medicinska pomoč, nujni reševalni prevozi in preskrba z nujnimi zdravili. Kazensko pravno varstvo dobrine zdravja je inter alia v KZ-1 varovano z določbo 178. člena, ki inkriminira dejanje opustitve zdravstvene pomoči.

34Ustavni okvir načina zagotavljanja pravične dostopnosti zdravstvenega varstva najprej določa ustavno načelo enakosti in iz njega izhajajoča prepoved diskriminacije iz 14. člena ter pravica do enakega varstva pravic (22. člen), ki sta na zakonski ravni natančneje urejeni v pravici do enakopravnega dostopa in obravnave pri zdravstveni oskrbi (7. in 8. člen ZPacP). Diskriminacijo, temelječo na rasi, barvi, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, narodnem ali socialnem poreklu, premoženju, rojstvu ali kaki drugi okoliščini, izrecno prepoveduje tudi  MPESKP (prim. drugi odstavek 2. člena), ki države pogodbenice zavezuje tudi k zagotovitvi enakopravnega uživanja vseh ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic ne glede na spol (3. člen). Načelo nediskriminacije zaradi nacionalne pripadnosti določa tudi Direktiva 2011/24/EU (tretji odstavek 4. člena).

35Tudi pomembna prvina pravične dostopnosti do zdravstvenega varstva je časovna dostopnost zdravstvenih storitev. Način uresničevanja časovne dostopnosti zdravstvenih storitev je zakonodajalec uredil v okviru pravice do spoštovanja pacientovega časa, ki glede zdravstvenih storitev, pri katerih ne gre za nujno medicinsko pomoč, uvaja čakalne sezname ter ureja tudi čakalni čas (izvajalec je dolžan pacientu zagotoviti najkrajši možni čakalni čas) in čakalne dobe, ki ne smejo presegati razumnega časa (14.–18. člen ZPacP).

36Informacijski dostop do zdravstvenih storitev je urejen v določbah 19.–25. člena ZPacP, ki opredeljujejo pravico pacienta do obveščenosti in sodelovanja. Z navedenimi določbami zakonodajalec ni opredelil samo načina uresničevanja prvega odstavka 51. člena, temveč tudi pravico do samostojnega in svobodnega odločanja o zdravljenju iz tretjega odstavka 51. člena (glej komentar k navedeni določbi). Informacijski dostop do zdravstvenih storitev je pacientu zagotovljen tudi s pravico do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo (41.–42. člen ZPacP), ki natančneje ureja pravico vsakogar, da ima možnost izvedeti za vsak podatek, pridobljen o njegovem zdravju (drugi odstavek 10. člena MVCPB), ter z določbo o obveznih objavah, s katerimi se omogoča seznanitev pacienta z njegovimi pravicami, s pravnimi sredstvi in postopkovnimi potmi za njihovo uveljavljanje (58. člen ZPacP). Namen pravice do drugega mnenja (40. člen ZPacP) je ne le zagotoviti svobodno odločitev o zdravljenju, temveč je povezan tudi z zagotavljanjem kakovosti storitve in njene varnosti. Način ureditve pravice do drugega mnenja v ZPacP je sporen, ne samo zaradi nesorazmerno omejujoče ureditve pravice, ampak tudi zaradi mogoče stigmatiziranosti pacienta, ki želi pridobiti drugo mnenje (več Ivanc v: Korošec (ur.), s. 199). Prilagoditev nacionalne zakonodaje glede informacijske dostopnosti je potrebna zaradi določb Direktive 2011/24/EU, ki v določbi 4. člena državam članicam zdravljenja nalaga posebno obveznost obveščanja.

37Večinski del vidika ekonomske dostopnosti zdravstvenih storitev je urejen v okviru ZZVZZ. ZZVZZ po eni strani ureja dolžnost RS in občin glede financiranja storitev zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. Sedmi člen ZZVZZ pomeni namreč konkretizacijo določbe drugega odstavka 51. člena Ustave, po drugi strani pa v določbah, ki urejajo pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (23. do 44. člen), ZZVZZ ureja način uresničevanja ustavne pravice do socialne varnosti, ki od države terja ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje (drugi odstavek 50. člena Ustave; glej komentar k navedeni določbi). Zaradi navedenega (sicer že s samo Ustavo predvidenega) »prekrivanja« načina zakonskega določanja načina uresničevanja navedenih ustavnih pravic je njuna dogmatična razmejitev izredno težavna. Če določba 50. člena jamči minimum, ki ga terja cilj zagotovitve socialne varnosti, pa določba 51. člena omogoča obsežnejše polje presoje zakonodajalca.

38Po tretjem odstavku 1. člena ZZVZZ obsega zdravstveno varstvo tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, poškodbe, poroda ali smrti. Zavarovanim osebam se v obsegu, ki ga določa ZZVZZ, poleg plačila zdravstvenih storitev in nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela zagotavljajo tudi pogrebnina, posmrtnina in povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem storitev (drugi odstavek 13. člena ZZVZZ).

39Teorija opozarja na nesistemskost in spornost zakonske ureditve sistema doplačil v obveznem zdravstvenem zavarovanju v povezavi z ureditvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki je de iure prostovoljno, de facto pa obvezno (Strban, s. 54). Tudi zaradi uskladitve s pravili prava EU na področju zavarovalništva je de lege ferenda pričakovati vključitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (zakonodajalec ga namreč opredeljuje kot sestavni del zagotavljanja socialne varnosti, z njim se uresničuje javni interes, izvaja pa se po načelih medgeneracijske vzajemnosti in vzajemnosti med spoloma med vsemi zavarovanci dopolnilnega zavarovanja) v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Razen dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja so druge oblike prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj v ZZVZZ urejene izjemno skopo in pomanjkljivo. V več primerih je US poseglo v Pravila OZZ, ker so kot podzakonski akt samostojno urejala določene pravice iz sistema pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja in jih tudi omejevala, s čimer so presegla dopusten okvir urejanja s podzakonskim aktom (prim. U-I-50/97, Ur. l. 109/99 in OdlUS VIII, 281, U-I-125/97, Ur. l. 51/98 in OdlUS, VII, 139;  tč. 14, 15). Z vidika Ustave je potrebna korenita in sistemska prenova tako ZZVZZ kot tudi Pravil OZZ. Zakonsko ureditev ekonomske dostopnosti bo treba uskladiti z določbami Direktive 2011/24/EU, ki urejajo povračilo stroškov za čezmejno zdravstveno varstvo (poglavje III).

40Glavni zakonski predpis, ki ureja vidik geografske dostopnosti zdravstvenih storitev, je ZZDej, ki opredeljuje javno zdravstveno mrežo. Iz pravice do zdravstvenega varstva izhaja zahteva, da morajo biti zdravstvene storitve in ustanove v razumnem fizičnem dosegu za vsakogar (Strban, s. 86). Najbolj temeljna zahteva, ki je povezana z dolžnostjo pravočasnega nudenja nujne medicinske pomoči vsakomur, je povzeta v določbi 6. člena ZZDej, ki terja ustrezno organizacijo izvajalcev zdravstvenih storitev v okviru javne zdravstvene službe. Pri organizaciji javne zdravstvene mreže mora zakonodajalec upoštevati npr. tudi dolžnost zagotavljanja ustrezne zdravstvene storitve na demografsko ogroženih ali v teritorialno bolj odmaknjenih predelih države.

41Pomembna vidika dostopnosti zdravstvenih storitev sta etična in kulturna sprejemljivost zdravstvenih storitev. Zelo pomemben vidik sprejemljivosti zdravljenja z vidika pacienta je povezan z dolžnostmi države, da spoštuje pacientovo temeljno pravice do zasebnosti (35. člen) in zagotavlja pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen). ZPacP je to podrobneje uredil v okviru pravice do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov v določbah 43. do 46. člena (dolžnost zagotoviti spoštovanje zasebnosti pacienta izhaja tudi iz določbe 10. člena MVCPB).

42Svoboda ravnanja pacienta in zaupna narava razmerja med pacientom in izvajalcem zdravstvene oskrbe sta razloga za priznanje pravice do proste izbire zdravnika in izvajalca zdravstvenih storitev (9. in 10. člen ZPacP). Pravico opredeljuje tudi amsterdamska Deklaracija (razdelek 5.6 Deklaracije). ZPacP jo omejuje in relativizira že s tem, ko določa, da se uresničuje v skladu s predpisi s področja zdravstvenega zavarovanja. Ker razlog varstva navedene pravice ni zagotavljanje socialne varnosti, je tako njena zakonska ureditev vprašljiva. Kadar zdravstvena obravnava, praviloma v primeru bolnišničnega zdravljenja, predstavlja objektivno oviro za uresničevanje pravice do svobode vesti in veroizpovedi (41. člen Ustave), je zakonodajalec dolžan urediti način njenega uresničevanja na področju zdravljenja (pravica do zagotavljanja verske duhovne oskrbe je urejena v določbi 13. člena ZPacP). Pravica do preprečevanja in lajšanja trpljenja (39. člen ZPacP) določa tudi način uresničevanja pravice do varstva telesne in duševne integritete ter dostojanstva posameznika (34. in 35. člen Ustave). Določeni biomedicinski ukrepi, npr. kloniranje človeka, ustvarjanje prepovedanih vrst živih bitij, so etično nesprejemljivi in jih je država dolžna preprečevati (navedeni ukrepi so inkriminirani v KZ-1). Opozoriti je treba še na pomanjkljivo ureditev biomedicinskih raziskav in mehanizmov etičnega nadzora. ZZDej sicer v določbi 60. člena ureja delovanje medicinsko-etične komisije, ki je pristojna za dajanje soglasij k zasnovi znanstvenoraziskovalnih projektov ter za proučevanje drugih vprašanj (določenih v 57.–59. členu), vendar je zakonski ureditvi mogoče očitati, da v nezadostni meri upošteva zahteve, ki izhajajo iz MVCPB in pripadajočih protokolov, zlasti glede ureditve biomedicinskih raziskav in genetskega testiranja za zdravstvene namene; ne omogoča neodvisnega delovanja in statusa komisije (opredelitev pristojnosti komisije celo prepušča diskreciji ministra, pristojnega za zdravje, kar pomeni kršitev načela zakonitosti); ne vzpostavlja sistema etičnega nadzora pri najpomembnejših izvajalcih zdravstvenih storitev v obliki etičnih komisij z zakonsko opredeljenimi pristojnostmi; ne opredeljuje postopka odločanja o etičnih vprašanjih, kadar se v njih odloča o pravicah posameznika itd.

43Zakonodajalec je dolžan sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi se zagotavlja varnost zdravstvenih storitev in njihova ustrezna kakovost. ZPacP sicer opredeljuje pravico do kakovostne zdravstvene oskrbe (to je oskrbe, ki dosledno dosega izide zdravljenja, primerljive s standardi in z najboljšimi praksami, ter upošteva temeljna načela kakovosti) in varne zdravstvene oskrbe, ki preprečuje škodo za pacienta v zvezi s samim zdravljenjem in v zvezi z okoliščinami fizične varnosti bivanja ali zadrževanja pri izvajalcu zdravstvenih storitev (določbi 3. in 4. člena ZPacP), vendar zakonska ureditev ne vzpostavlja mehanizmov in postopkov za njuno učinkovito uresničevanje. (O dolžnosti strokovnega izvajanja zdravstvene oskrbe podrobneje v poglavju II. 2).

44Zakonodajalec je dolžan vzpostaviti tudi ustrezno kazenskopravno varstvo človekovega zdravja kot pomembne pravne dobrine. KZ-1 inkriminira kazniva dejanja: prenašanja nalezljivih bolezni (177. člen), opustitve zdravstvene pomoči (178. člen), malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti (179. člen), mazaštva (180. člen), nedovoljene presaditve delov človeškega telesa in spremembe genoma (181. člen), malomarnega opravljanja lekarniške dejavnosti (182. člen), proizvodnje in prometa škodljivih sredstev za zdravljenje (183. člen) ter živil in drugih izdelkov, ki škodijo zdravju  (184. člen), nevestnega pregledovanja mesa za prehrano (185. člen), neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in prehodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog (186. člen) in omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu (187. člen). Na podlagi četrtega odstavka 15. člena Ustave je zakonodajalec dolžan urediti način odprave posledic kršitev pravice do zdravstvenega varstva (npr. v okviru določb OZ-a, ZPŠHIV, ZOPDA).

Postopkovni vidik zagotavljanja pravice do zdravstvenega varstva

45Formalni postopki varstva pravice do zdravstvenega varstva so na posameznih področjih zagotovljeni tako v civilnem pravu, v kazenskem pravu, v upravnem pravu kot tudi v t. i. disciplinskem pravu. V zakonskih predpisih s področja zdravstvenega varstva so postopki varstva navedene ustavne pravice namreč urejeni različno, ker to izhaja že iz narave stvari. Temeljna zahteva Ustave je, da morajo biti pri posamičnih postopkih uveljavljanja pravic, ki pomenijo uresničevanje pravice do zdravstvenega varstva, zagotovljena vsa ustavna procesna jamstva (22. do 25. člen). ZPacP določa  postopek varstva splošnih pacientovih pravic. Vsebino pravice pacienta do obravnave kršitev pacientovih pravic opredeljuje v 47. in v 48. členu. Vsebino pravice do brezplačne pomoči pri uresničevanju pacientovih pravic, ki jo zagotavlja zastopnik pacientovih pravic, pa urejajo določbe od 49. do 53. člena ZPacP. Navedeni pravici sta podlaga za sistem postopkovnega varstva pacientovih pravic, ki je opredeljen v petem poglavju ZPacP (od 56. do 84. člena). V širšem smislu sistem postopkovnega varstva pacientovih pravic določajo tudi zakonske določbe o pristojnosti varuha človekovih pravic na področju pacientovih pravic (55. člen), določbe o nadzoru nad izvrševanjem zakona (85. člen) in kazenske določbe (86. in 87. člen). Posebne postopke glede varstva pravic oseb s težavami v duševnem zdravju določa ZDZdr. Poseben postopek varstva pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je zakonodajalec uredil v določbah 78. do 85. člena ZZVZZ. Glede kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje se postopki vodijo v skladu z določbami ZKP. Postopek uveljavljanja odškodninske odgovornosti po OZ-u določa ZPP. Disciplinski postopki se vodijo v skladu z določbami ZDR, če gre za delovnopravno področje, ali po posebnih zakonskih določbah, ki pristojne zbornice ali strokovna združenja pooblaščajo za vodenje disciplinskih postopkov in izrekanje disciplinskih sankcij (npr. 71. člen ZZdrS).

46Opozoriti je treba, da ZPacP nekaterih pacientovih pravic ni uredil ali pa jih je uredil le deloma. Preveč zadržana je ureditev pravice do odškodnine v ZPacP, glede katere, razen v postopku prve obravnave kršitve pacientovih pravic (glej četrti odstavek 62. člena ZPacP, ki po vrednosti omejuje dogovor o povračilu nepotrebnih stroškov ali druge škode na znesek 300 evrov), napotuje na sodno uveljavljanje odškodninskega zahtevka. Vprašljivo je, ali so rešitve ZPacP, če jih obravnavamo ločeno od zakonskih jamstev iz OZ, skladne z določbo 24. člena MVCPB, ki ureja pravico do pravične odškodnine. Pravice pacientov do kolektivne zastopanosti so omejene na sodelovanje nevladnih organizacij pri delu Komisije RS za varstvo pacientovih pravic (povzeto po Ivanc v Korošec /ur./, s. 67 in nasl.).

47V skladu z določbo 9. člena Direktive 2011/24/EU je zakonodajalec dolžan sprejeti oziroma dopolniti zakonsko ureditev upravnih postopkov v zvezi s čezmejnim zdravstvenim varstvom in povračilom stroškov zdravstvenega varstva, nastalih v drugi državi članici. Navedeni postopki morajo temeljiti na objektivnih, nediskriminatornih merilih, ki so nujna in sorazmerna za dosego ciljev. Zakonska ureditev mora zagotavljati objektivno in nepristransko obravnavo zahtevkov, o katerih je treba odločiti v razumnem roku (časovna dostopnost čezmejnih zdravstvenih storitev).