Jadranka Sovdat, 2011

5US je ves čas presojalo volitve v DS z vidika 44. člena in ne z vidika volilne pravice, kot jo opredeljuje 2. odst. 43. člena. Tako se je opredeljevalo na podlagi izhodišča, da 43. člen v 1. odst. varuje splošno in enako volilno pravico, medtem ko se člani tega državnega organa volijo na podlagi posebne volilne pravice članov interesnih skupin, ki so v njem zastopane. Takšno je tudi stališče v KURS. Vendar je pri sami presoji US ves čas upoštevalo merila, ki jih je razvilo glede 43. člena. Treba je opozoriti na odklonilno ločeno mnenje sodnika Grada (OdlUS XVII, 23, Up-3486/07, Up-3503/07, Up-3768/07, Ur. l. 19/08), ki temu nasprotuje in opozarja, da je volilna pravica pravica, ki zagotavlja ter določa vsebino in obseg sodelovanja državljanov pri oblikovanju vseh voljenih državnih organov, ker zagotavlja demokratično oblikovanje in nadzor nad temeljnimi državnimi organi. To, kot pravi, pomeni, da jamstva iz 43. člena veljajo za vse volitve; ali so volitve neposredne ali posredne, pa določata Ustava ali zakon po njenem pooblastilu. To je ustavnopravni argument, ki mu je treba pritrditi in US bi moralo svoje stališče spremeniti. Za to govori tudi to, da je v resnici sáma volilna pravica opredeljena v 2. odst. 43. člena, ki je ne omejuje na določene državne organe, splošnost in enakost volilne pravice pa je treba v primeru, ko se volitve ne izvajajo v vsej državi, upoštevati znotraj skupin upravičenih volivcev. Te pa so lahko tako teritorialno pogojene, kot npr. pri lokalnih skupnostih, saj je jasno, da so volilni upravičenci le tisti polnoletni državljani, ki stalno prebivajo na območju občine (in glede lokalnih volitev ni bilo nikoli sporno, da se presojajo z vidika 43. člena), kot interesno pogojene, na primer pri interesnih skupinah, ki oblikujejo DS. Prvi korak v to smer je US v resnici že naredilo s stališčem iz sklepa U-I-225/08 glede volitev poslancev narodnih skupnosti. Po njem morata biti načeli splošne in enake volilne pravice spoštovani znotraj skupine volivcev, ki ima posebno volilno pravico za volitve teh poslancev.

6Po 3. odst. 14. člena PEU se člani EP volijo s splošnim, neposrednim, svobodnim in tajnim glasovanjem za dobo petih let. PDEU vzpostavlja v (b) tč. 2. odst. 20. člena načelo nediskriminacije glede aktivne in pasivne volilne pravice državljanov EU na volitvah v EP in na občinskih volitvah v državi članici, kjer prebivajo. Kdo ima v državi volilno pravico v EP in na lokalnih volitvah, določa nacionalna zakonodaja. Iz navedene določbe PDEU pa izhaja, da je treba v državi pod enakimi pogoji s ciljem spoštovanja enakosti in prepovedi diskriminacije te pravice priznati tudi vsem drugim državljanom EU, če v njej prebivajo. Ustavnopravna podlaga za zakonsko ureditev je 3. a člen in ta podlaga je nedvomno močnejša od 3. odst. 43. člena, ki zakonodajalcu prepušča presojo o morebitni uveljavitvi volilne pravice tako na državnih kot na lokalnih volitvah za tujce, medtem ko iz PDEU v zvezi s 3. a členom izhaja obveznost njene zagotovitve. Načelo enake obravnave vseh državljanov EU pri izvrševanju aktivne in pasivne volilne pravice za volitve v EP in na lokalnih volitvah je posebej zagotovljeno tudi z 39. in s 40. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ki ima na podlagi prvega odstavka 6. člena PEU enako pravno veljavo kot Pogodbi. Opozoriti velja na prvi odstavek 51. člena Listine, po katerem se njene določbe uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije EU ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo EU. Kaj to v resnici pomeni, bo pokazala šele prihodnja praksa Sodišča EU.

7Po 223. členu PDEU sprejme Svet na predlog EP določbe, potrebne za volitve svojih članov s splošnim in z neposrednim glasovanjem po enotnem postopku v vseh državah članicah ali v skladu z načeli, ki so skupna vsem državam članicam. Enotni volilni postopek ni urejen, ampak so posamezna vprašanja (sorazmernini volilni sistem, nezdružljivost, obdobje za izvedbo volitev, začetek štetja glasov) urejena z Aktom o volitvah predstavnikov skupščine s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. 9. 1976 (sklep Sveta 76/778/ESPJ, EGS, Euroatom (UL L 278), spremenjenim s sklepom Sveta z dne 25. 6. in 23. 9. 2002 o spremembah Akta o volitvah predstavnikov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami (UL L 283). Sicer pa je o teh vprašanjih ureditev načina uresničevanja aktivne in pasivne volilne pravice za izvolitev poslancev EP še vedno prepuščena državam članicam. Ob takšni ureditvi se bo v posameznih primerih lahko zastavilo vprašanje, ali aktivno in pasivno volilno pravico za volitve poslancev EP varuje evropsko pravo ali nacionalno pravo. Mogoči so primeri, ko se bodo o posamezni zadevi izrekla tako nacionalna sodišča kot obe evropski sodišči (kot npr. v zadevi Sevinger in Eman). Nedvomno pa je vnaprej mogoče reči, da morajo pravice, zagotovljene v (b) tč. 1. odst. 20. člena PDEU, čeprav gre za pravice, zagotovljene z evropskim pravom, že zaradi spoštovanja načela enakovrednosti uživati po vsebini enako ustavnopravno varstvo, kot je zagotovljeno s 43. členom.