Tone Jerovšek, 2002

2Vsakomur je dovoljena vsakršna dejavnost, ki omogoča ne le izražanje pripadnosti, temveč tudi razvoj naroda ali narodne skupnosti, vendar brez dolžnosti države, da pri tem aktivno sodeluje ali na kakršenkoli način to vzpodbuja, razen ko gre za gmotno podporo italijanski in madžarski narodni skupnosti po 64. členu. Svobodno izražanje pripadnosti k svojemu narodu se lahko manifestira z javnim nastopanjem, tiskom, govorom in v drugih oblikah javnega obveščanja in izražanja (npr. na spominskih obeležjih). Vsakdo lahko o svojem narodu ali narodni skupnosti svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Izhajajoč iz načela enakosti je prepovedana diskriminacija pripadnikov narodnih skupnosti. Glede oblik in možnosti izražanja pripadnosti pa je v skladu s 14. členom prepovedano razlikovanje glede na narodnost oziroma med narodnostnimi skupnostmi. Izražanje svoje kulture in uporaba svojega jezika in pisave pomeni individualno svobodo posameznika. US je že v odločbi OdlUS IV, 37, U-I-299/94, Ur. l. 28/95 pojasnilo, da je z določbo 61. člena opredeljena individualna svoboda, ki jo je mogoče omejiti le takrat, ko bi bile prizadete pravice drugih ali če bi bilo to v nasprotju z ustavnimi določbami o uradnem jeziku v Sloveniji (11. člen). US je v navedenem primeru opozorilo na povezavo s 35. členom (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic). Svoboda izražanja narodne pripadnosti prepoveduje državi poseganje v oblike in načine nenasilnega manifestiranja pripadnosti in kulture svojega naroda.