Barbara Kresal, 2002

112Načelo socialne države je splošno in temeljno ustavno načelo, zato je njegov domet zelo širok in posega na vsa področja pravnega urejanja oziroma na vsa področja delovanja države. Kot splošno vodilo ga je – skupaj z drugimi ustavnimi načeli – treba usklajeno upoštevati pri interpretaciji vseh drugih ustavnih določb. Prav tako mora načelo socialne države kot eno od temeljnih ustavnih načel upoštevati zakonodajalec pri oblikovanju pravnega reda, izvršilna oblast pri njegovem izvrševanju ter sodna oblast pri uporabi in interpretaciji predpisov. Načelo socialne države je zavezujoče; ne gre za programsko določbo, ampak za določbo, ki zavezuje državo in njene državne organe.

113Upoštevajoč načelo socialne države mora država pri oblikovanju predpisov, njihovem izvrševanju in interpretaciji usklajeno upoštevati interese vseh skupin prebivalstva, še posebej tistih s slabšim socialno-ekonomskim položajem oziroma tistih, ki zaradi svojega šibkejšega položaja v razmerju do drugih skupin prebivalstva ne morejo sami enakovredno uveljavljati svojih interesov nasproti interesom drugih. Načelo socialne države nalaga obveznost upoštevati socialne interese posameznikov oziroma posameznih skupin prebivalstva. Država je dolžna z aktivnimi ukrepi nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so je zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Načelo socialne države izhaja iz spoznanja, da ne zadostuje le določitev civilnih in političnih pravic kot obrambnih pravic, saj te mnogim posameznikom v praksi niso dejansko enako dostopne in vsi ne morejo enako učinkovito uresničevati vseh pravic oziroma so te pravice »izpraznjene«, če posameznik nima osnovnih pogojev za življenje, delo, ustvarjanje, pridobivanje in človekov razvoj (varstvo lastnine, zasebnosti in stanovanja izgubi pomen, če posameznik stanovanja in premoženja nima; svoboda umetniškega ustvarjanja se izprazni, če posameznik pretežni del svojega časa opravlja delo za drugega za nujni zaslužek za preživetje; pravica do sodnega varstva je brez pomena, če je povezana s stroški, ki jih posameznik ne zmore; svoboda gibanja izgubi pomen, če invalidom niso dostopne niti najosnovnejše javne stavbe; svoboda dela je zgolj formalna, če nimajo vsi enakih možnosti pridobiti tudi ustrezno izobrazbo, če delovna mesta niso prilagojena invalidom, če ženskam ni zagotovljen enakovreden položaj v družbi, itd.), zato so potrebni aktivni ukrepi države v korist socialno šibkejših posameznikov ali skupin. Gre za prehod od liberalističnega pojmovanja države v koncept socialne pravne države. Temeljni premik je v zahtevi, da je namesto formalne enakosti posameznika treba zagotavljati materialno enakost, tj. dejansko enakost možnosti pri učinkovitem uresničevanju vseh posameznih pravic v praksi, v stvarnem življenju, za slednje pa je osnovni predpogoj predvsem izenačevanje dejanskih pogojev za pridobivanje materialnih in moralnih dobrin. Za to pa so potrebni aktivni ukrepi države, njeno aktivno delovanje in poseganje na posamezna področja človekovega življenja. Poudariti je treba, da ne gre za dilemo, ali dejanska enakost ali svoboda posameznika; nemška teorija v tej zvezi govori o zagotavljanju »enakosti v svobodi« (Maunz/Dürig, s. 319). Prav tako ne gre za dilemo, ali svoboda posameznika ali varnost posameznika. Le če je posamezniku zagotovljena določena osnovna varnost za primer temeljnih socialnih tveganj (neugodnih osebnih ali dejanskih okoliščin), lahko posameznik živi svobodno in svobodno oblikuje svoje življenje. In le če je posamezniku zagotovljena svoboda ravnanja, si bo lahko oblikoval življenje v skladu s svojimi interesi tako, da si bo ustvaril varnost, kakršno si želi. Načelo socialne države pomeni, da je treba vsakomur zagotoviti možnosti za dostojno življenje. To najprej pomeni zagotavljanje določenih minimalnih pogojev za preživetje, za življenje. Temeljni področji, ki se povezujeta z načelom socialne države oziroma na katerih pride to načelo še posebej do izraza, sta področje dela in področje socialne varnosti, načelo socialne države pa kot socialni korektiv in podlaga za socialno izravnavo posega tudi na druga področja. Eden od pomembnih vidikov načela socialne države je zmanjševanje, izravnava socialnih razlik in s tem skrb za »pravičen socialni red«. V tej zvezi je npr. omeniti interpretacijo US, po kateri nevzdržne razlike med socialnim položajem posameznih skupin pomenijo kršitev načela socialne države (OdlUS VII, 212, U-I-31/96 z dne 26. 11. 1998, tč. 17).

114V ustavnosodni presoji ima načelo socialne države vpliv na interpretacijo posameznih človekovih pravic, tudi civilnih in političnih. Z dinamično interpretacijo se klasične obrambne pravice lahko nadgradijo tudi z vsebino, ki zahteva aktivnost države. Načelo socialne države je lahko upoštevno pri opredelitvi ustavnopravne vsebine določenih pravic, lahko utemeljuje poseg v določeno človekovo pravico ali drugo ustavno načelo. Poudariti je treba, da US pri presoji izhaja iz ugotovitve, da ima pri uveljavljanju načela socialne države zakonodajalec široko polje proste presoje pri izbiri najprimernejših ukrepov. V vprašanje primernosti določene ureditve pa se US ni pristojno spuščati. Zato je po ustaljeni praksi US presoja zadev z vidika načela socialne države zadržana. Značilno je tudi, da se pri ustavnosodni presoji načelo socialne države pogosto povezuje še s kakšno drugo ustavno določbo; predvsem so v tej zvezi relevantne določbe o socialnih človekovih pravicah. Posebej gre izpostaviti pomen, ki ga ima načelo socialne države na pojmovanje načela enakosti. Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, gre za premik od formalne pravne enakosti k materialni enakosti, dejanski enakosti možnosti. Različno obravnavanje, ki je utemeljeno na načelu socialne države, ne pomeni nedopustnega razlikovanja, saj le omogoča uveljavitev dejanske enakosti med posamezniki, ki so v različnih socialnih položajih; iz prakse US izhaja, da »privilegiranje« socialno šibkejših slojev prebivalstva (tj. določanje dodatnih ali večjih pravic) ne pomeni kršitve načela enakosti.