Metoda Orehar Ivanc, 2002

2Določba je uporabljiva v primerih, ko posameznik odkloni spoštovanje zakonske (npr. odklonitev zdravnika, da opravi splav, odklonitev nošenja orožja, obveznost obiskovanja šole, katere program temelji na določenem svetovnem nazoru) ali pogodbene obveznosti (npr. odklonitev dela na sabat), ki je sama po sebi nevtralna, sam pa bi v nasprotnem primeru prišel v konflikt vesti.

3Podobno kot 41. člen obravnavana določba ne varuje vsakega ravnanja, motiviranega z odločitvijo vesti, ampak le tista, za katera posameznik prepričljivo izkaže, da bi v primeru, če bi ravnal drugače, prišel v resen konflikt vesti. Tudi razlog ustavnopravnega varstva je isti, tj. varstvo posameznikove identitete in s tem njegove duševne integritete. V nasprotju z 41. členom, s katerim so varovane tiste odločitve vesti, ki sodijo na ustavno varovano področje njegove svobode, pa 46. člen razširja ustavno varstvo predvsem na tista področja, za katerih urejanje je pristojna država (npr. obramba države, zdravniška služba, področje šolstva).

4Besedilo določbe ni najbolj posrečeno. Vezanost pravice na “primere, ki jih določi zakon” na prvi pogled kaže na tako širok zakonski pridržek, da je določitev vsebine pravice dejansko prepuščena zakonodajalcu. Proti takemu pomenu določbe govorita sistemska in zgodovinska razlaga. Že umestitev določbe v poglavje o človekovih pravicah pomeni, da je zakonodajalec dolžan predvideti primere, v katerih je ugovor vesti dovoljen. Enak sklep izhaja tudi iz gradiv, pripravljenih v ustavodajnem postopku. V osnutku ustave je bila pravica vezana na ugovor vesti zoper opravljanje vojaške dolžnosti. Upoštevajoč mnenja, izražena v zakonodajnem postopku, jo je ustavodajalec razširil in opredelil kot človekovo pravico. Zakonska ureditev pravice je bila predvidena zaradi tega, ker vseh primerov ugovora vesti ni bilo mogoče vnaprej predvideti. Poleg tega je bilo besedilo določbe, po katerem bi zakonodajalec “lahko” predvidel še druge primere za uveljavljanje ugovora vesti (poleg ugovora vojaški obveznosti), spremenjeno tako, da je zakonodajalcu dan nalog, da to stori. To pomeni, da je zakonodajalec dolžan predvideti možnost ugovora vesti vedno, ko se s tem ne omejujejo pravice in svoboščine drugih oseb (npr. življenje in zdravje drugih) ali ko temu ne nasprotuje varstvo drugih ustavnih vrednot (npr. davčna obveznost).