Barbara Pernuš – Grošelj, 2002

1Že umestitev zgoraj navedenega člena izven II. poglavja Ustave, ki se nanaša na človekove pravice in svoboščine, kaže na posebnost te določbe v odnosu do določb II. poglavja. Člen 74 predstavlja predvsem temeljno ustavno opredelitev gospodarskega sistema v državi. Ta temelji na svobodni gospodarski pobudi oz. na svobodi podjetništva (v nasprotju s prejšnjo socialistično ustavno ureditvijo). Primerjalno se takšne določbe praviloma sploh ne pojavljajo v ustavah. V zahodnih demokracijah namreč takšna naravnanost gospodarskega sistema nikoli ni bila vprašljiva. Svobodna gospodarska pobuda tudi ni kategorija, ki bi bila posebej varovana npr. s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP, po kateri se je sicer zgledoval naš ustavodajalec (OdlUS VII, 53, tč. 18 in 19). Ustava izrecno ne zagotavlja prostega trga in ga ne omenja, vendar pa konkurenco priznava in zagotavlja. Prepovedna norma 3. odst. 74. člena namreč pomeni, da je nasprotno ravnanje ustavno dopustno in zaželeno. Sicer pa je poštena in svobodna konkurenca tudi temeljno načelo gospodarske ureditve (Zabel, s. 97–98). Tudi konkurenca je tako temeljno ustavno načelo gospodarske ureditve. Pri tem pa se zdi, da glede na svobodno gospodarsko pobudo (zagotovljeno s 1. odst. 74. člena) ne gre za od nje ločeno načelo gospodarske ureditve, temveč je konkurenca del tega načela, kar je z določbo tretjega odstavka posebej poudarjeno. Sicer pa je tudi konkurenčna politika le del gospodarske politike, pri čemer konkurenca omogoča svobodno iniciativo in torej izraža gospodarsko svobodo (Grilc–1996 b, s. 471).

2Iz teorije izhaja, da med tujimi ustavami posveča posebno pozornost svobodni zasebni pobudi italijanska ustava v svojem 41. členu, določba o konkurenci pa je morda celo edinstvena med ustavnimi dokumenti (Zabel, s. 95). Kolikor se Rimski (sedaj Amsterdamski) pogodbi, ki je prvenstveno “pogodba o konkurenci”, prizna značaj nadnacionalnega ustavnega dokumenta, potem je konkurenca sicer ustavna kategorija tudi na tem supranacionalnem nivoju (prim. Grilc–1996 a, s. 785 in Plahutnik, s. 52), kar pa Slovenijo zaenkrat zadeva šele preko ratificiranega Evropskega pridružitvenega sporazuma – EPS. Tega pa še vedno uvrščamo med mednarodne pogodbe v smislu pravnega posla po mednarodnem javnem pravu (Dolčič et al., s. 35), s posledicami, ki iz tega v hierarhiji pravnega reda RS izhajajo. EPS in druge mednarodne pogodbe se namreč v vsakem primeru uvrščajo pod Ustavo (Dolčič et al., s. 42).

3Če se pravo, ki vsebuje temeljna pravila javnega reda, kolikor so ta bistvena za trg, opredeli kot “tržno ustavno pravo”, je določba 74. člena tudi del tega prava. Sem bi po tej tezi spadale še določbe o pravici do zasebne lastnine in njenih mejah, o svobodni izbiri poklica in delovnega mesta, o ustavno zagotovljenem varstvu intelektualnih storitev. Teorija poudarja, da se Ustava v svojem odnosu do gospodarskega sistema države načelno ne odloča za njegovo urejanje, temveč za njegovo svobodo. Vendar pa Ustava glede konkretne gospodarske ureditve ohranja določeno nevtralnost, dopušča namreč možnost zakonskega poseganja vanj (Zabel, s. 49–50 in 99). Da Ustava ohranja ekonomsko nevtralnost, je v primeru 74. člena razvidno tudi iz poudarjenega javnega interesa na tem področju (drugi stavek 2. odst. govori o javni koristi). Pomembno korekturo načelni tržni naravnanosti gospodarskega sistema pa predstavlja zlasti načelo socialne države (2. člen) in tudi ustavno zagotovljeno varstvo (drugih) človekovih pravic. Da se torej oceniti, da ima zakonodajalec v navedenih okvirih široka pooblastila pri oblikovanju gospodarske politike in sprejemanju ukrepov za uresničevanje ciljev te politike. Da skrajno liberalistično pojmovanje podjetništva ni ustavno skladno, je US že večkrat poudarilo (npr. OdlUS VI, 7, U-I-273/96, Ur. l. 13/97, tč. 4), prav tako tudi potrebo po ravnovesju med svobodo gospodarske pobude in socialnimi načeli, vgrajenimi v Ustavo (npr. OdlUS IV, 113, tč. 11). Glede na navedeno se da zaključiti, da Ustava zaradi gospodarsko-politične nevtralnosti sicer ne daje opredelitev, ki bi jasno določale, da je uveljavljen tržno-socialni sistem, do teh zaključkov pa lahko pridemo s sistemsko interpretacijo ustave (Šinkovec–1997, s. 329).