Opredelitev in razmerje do drugih ustavnih določb
Jernej Letnar Černič, 2011
1a) Določba 63. člena določa, da protiustavno je vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, pri čemer je protiustavno tudi vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Z drugimi besedami, določba 63. člena prepoveduje sovražni govor. Določba označuje kot protiustavne tri oblike izražanja: spodbujanje k neenakopravnosti, razpihovanje sovraštva in nestrpnosti, spodbujanje k nasilju in vojni. 63. člen prepoveduje nekatere oblike izražanja, ki so tako moralno sprevržene, da so jih pisci ustave označili za protiustavne v slovenskem javnem prostoru. Ker bi prisotnost omenjenih vsebin izražanja v javnem prostoru ogrozila nekatere najpomembnejše ustavnopravne vrednote ter s tem slovenski pravni red, 63. člen prepoveduje te ekstremne oblike izražanja
2Zakonodajec je vsebino izražanja iz 63. člena kriminaliziral v 297. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. 55/08). Prvi odstavek 297. člena tako določa, da kdor ‘javno spodbuja ali razpihuje narodnostno, rasno, versko ali drugo sovraštvo, razdor ali nestrpnost, ali spodbuja k drugi neenakopravnosti zaradi telesnih ali duševnih pomanjkljivosti ali spolne usmerjenosti, se kaznuje z zaporom do dveh let.’ Drugi odstavek 297. člena pa dopolnjuje, da se ‘Enako se kaznuje, kdor javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, omalovažuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost.’
3b) Zagotavljanje svobode tiska je eden od stebrov vsake demokratične družbe, ki spoštuje, zagotavlja in izpolnjuje ustavne ali mednarodnopravne obveznosti na področju človekovih pravic. Svoboda izražanja in svoboda tiska imata tudi omejitve, ki so podane v definiciji in morajo biti usklajene z ostalimi pravicami, kot je tudi pravica do zasebnosti ter ustavna določba o prepovedi spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni. Sodnik Holmes je v primeru Abrahms proti United States zapisal, da svoboda tiska in izražanja pomenita »pravico izjaviti in natisniti kar kdorkoli želi« (250 US 616, 630 (1919)). Potrebno je poudariti, da slednji opis ni mogoče razumeti dobesedno, ker pravice nimajo nikoli neomejene veljavnosti. Svoboda izražanja ni absolutna pravica, saj je uresničevanje te pravice povezano z določenimi dolžnostmi in odgovornostmi. Slednje sledi iz 3. odstavka 19. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah: “Izvrševanje pravic iz tega člena vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti. Zato je lahko podvrženo določenim omejitvam, ki jih določa zakon in ki so nujne: (a) za zavarovanje pravic oziroma ugleda drugih”. Ameriška konvencija o človekovih pravicah v 2. odstavku 13. člena določa, da svoboda izražanja ne sme biti podvržena predhodni cenzuri, saj je mogoče pozneje uveljavljati odgovornost, da se zagotovi zavarovanje ugleda ali pravic drugih.
4Poseg v svobodo izražanja upraviči zaradi varstva drugih pravic. Četudi ima varstvo svobode izražanja pomembno mesto, pa ne more imeti višjega statusa na račun drugih pravic. Enako 15. člen Ustave v tretjem odstavku določa, da »so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava«. Ustava v 39. členu ne daje zakonodajalcu nikakršnega pooblastila za morebitno omejevanje svobode izražanja z zakonom, zato velja, da je svoboda izražanja omejena samo s pravicami drugih.
5c) V preteklosti se je pomen prava v slovenski kot tudi drugih družbah res v marsičem izrodil zaradi njegove uporabe pri opravičevanju nepravičnega, arbitrarnega in nemoralnega delovanja oblasti. Z drugimi besedami, pravo je postalo nepravo, čeprav se je formalnopravno kazalo kot pravo. Slovenija je v prejšnjem stoletju kot edina članica EU preživela tri totalitarne režime, zaradi česar je bila vkjučitev 63. člena v ustavnopravno besedilo nujno potrebna.
Literatura k členu:
Dodatna literatura:
van Dijk et al. (ed.), Theory and Practice of the European Convention on Human Rights, 4. izd., Intersentia, Antwerpen 2006;
Harris et al., Law of the European Convention on Human Rights, 2. izd., Oxford 2009;
Ovey et al., The European Convention on Human Rights, Oxford 2006;
Alston/Steiner, International Human Rights in Context: Law, Politics, Morals, OUP 2007;
Hare/Weinstein, Extreme Speech and Democracy, OUP 2009;
Keane, Attacking Hate Speech Under Article 17 of rhe European Convention on Human Rights, Netherlands Quarterly of Human Rights; vol. 25, afl. 4, s. 641–663.