Tone Jerovšek, 2011

1O ozemeljski enotnosti in nedeljivosti države lahko govorimo samo v kontekstu  določenosti  ozemlja.  US je pomen 4. člena razložilo tako,  da ima opredelitev  ozemeljske enotnosti in nedeljivosti države,  sama po sebi dva pomena. Na eni strani se ozemeljska enotnost nanaša na obliko državne ureditve. To pomeni, da je Slovenija unitarna država in je ni dopustno oblikovati kot federalno državo; v državi ni dovoljeno vzpostavljati ozemeljskih enot, ki bi imele državotvorni status federalnih enot. Na drugi strani se nedeljivost države nanaša na suverenost države na svojem ozemlju. Državni organi izvršujejo oblast na celotnem državnem ozemlju, zato se ni dopustno v korist druge države odpovedati delu državnega ozemlja ali izvrševanju funkcij suverene oblasti na tem ozemlju (Kaučič/Grad  in Jerovšek v: Šturm (ur.), KURS, s. 110 ). Sodnik Max Huber je leta 1928 v arbitražni odločbi o otoku Palmas pojasnil, da je “suverenost v razmerju do nekega dela ozemeljske oble … pravica opravljati funkcije države na tem območju ob izključitvi sleherne druge države” (Türk). Državnega ozemlja Republike Slovenije pa ne določa Ustava RS, pač pa pred njo sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti RS (TUL) iz leta 1991, ki v II. razdelku  določa, da so državne meje RS mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ z republiko Avstrijo, z republiko Italijo in z republiko Madžarsko, s katerimi te države mejijo na RS, ter meja med RS in Republiko Hrvatsko v okviru dotedanje SFRJ. V drugem pomenu 4. člen Ustave predpostavlja, da je ozemlje RS znano in določeno z državnimi mejami, prav to pa je bil namen II. razdelka TUL. Ustava je bila sprejeta 23. 12. 1991, torej šest mesecev po TUL, in ozemlje, katerega enotnost in neodvisnost zagotavlja 4. člen Ustave, je bilo nedvomno tisto, ki ga je z državnimi mejami določil II. razdelek TUL. Če naj bo 4. člen Ustave tudi danes učinkovita ustavna določba, potem je tudi II. razdelek veljavno pravo, ki ima še danes pravno upoštevno vsebino. Državne meje med RS in Republiko Hrvaško so torej na ustavnopravni ravni določene. Vendar pa taka konstitucionalizacija ne pomeni, da je določen tudi njihov konkretni potek v naravi. Zaradi povezanosti 4. člena Ustave in II. razdelka TUL je treba glede meje s Hrvatsko upoštevati dejstvo, da  se bo mednarodna pogodba o državnih mejah morala gibati tudi v okviru II. razdelka TUL.  II. razdelek TUL je namreč konstitucionaliziral državne meje v skladu z načeloma uti possidetis iuris oziroma uti possidetis de facto. Za mednarodnopravno utemeljenost državne meje je ključno, da država izkazuje pravni naslov (iustus titulus). Mednarodnopravni naslovi (angl. title; fran. titre), na katerih temelji potek državnih mej, imajo dve funkciji. Prvič, pravni naslov je podlaga za izvrševanje državne suverenosti in pove, od kod država črpa pravno upravičenje do svojega ozemlja in suverenosti. Drugič, pravni naslov izkazuje in varuje tudi konkreten potek meje v naravi (Türk in Shaw  in Mnenje US, Rm-1/09).