Tone Jerovšek, 2002

1Ta določba zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi ali sodnimi akti. Namen pravnomočnosti posamičnih pravnih aktov je doseči njihovo pravno stabilnost oziroma nespremenljivost. Pravna varnost terja, da vsak upravni ali sodni akt, torej odločba, sodba ali sklep preide v pravno stanje, v katerem ga ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti. V s posamičnim aktom pridobljeno pravico ali naloženo obveznost naj se ne posega več, ker bi to slabilo zaupanje v pravni red. Namen nespremenljivosti pravnomočnih posamičnih aktov v sodobnem pravu sicer ni več gola prepoved ponovnega odločanja o že odločenem, pač pa predvsem varstvo pridobljenih pravic, ki jih mora varovati pravna država, če naj uživa zaupanje v svoj pravni red. Na pridobljeno pravico ali naloženo obveznost so ali so lahko vezana tudi druga pravna razmerja, zato poseganje v pravnomočno razmerje povzroča spremembe v načinu življenja, dela, uživanja lastnine, pravic, izpolnjevanja obveznosti ipd. Taka razmerja pomenijo individualne pravne situacije, ki jih je potrebno pravno čim bolj zavarovati, da se ohranja družbeni mir in tolerantno sožitje med ljudmi. Seveda pa pridobljene pravice in vzpostavljena pravna razmerja s posamičnimi akti ne morejo biti zavarovana močneje, kot to dovoljujejo načela gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine ali načela ekonomskih in socialnih pravic ipd.

2Namen pravnomočnosti je zagotoviti pravno varnost in zaupanje v pravo. Kdor se zanese na oblikovano pravno razmerje, mora uživati tudi določeno stopnjo nepreklicljivosti tega, kar mu je bilo z upravnim aktom odločeno. Izdani akt, ki je pravnomočen, predstavlja za stranko pravno, posledično pa tudi dejansko vrednoto. Tak status dobijo tudi nezakonita pravnomočna razmerja. V civilni pravdi pa se naj z avtoritativno odločbo odstrani vsak dvom o medsebojnih pravicah in obveznostih glede spornega razmerja. Institut pravnomočnosti izključuje nadaljnje razpravljanje o zahtevku oziroma spornem razmerju (ne bis in idem) ter vezanost strank in upravnega organa oziroma sodišča na vsebino sodne odločbe (res judicata pro veritate accipitur, res iudicata ius facit inter partes).

Č3e izhajamo iz razmerja, nastalega z odločbo, se zastavlja vprašanje, kdaj takšna nespremenljivost nastane in ali gre za nespremenljivost v procesnem ali v vsebinskem smislu. S tega vidika moramo ločiti formalno in materialno pravnomočnost in pri tem upoštevati, da se pravnomočnost upravnih aktov tretira nekoliko drugače kot pravnomočnost sodnih odločb.