Tone Jerovšek, 2002

1Ta ustavna določba je že zaradi umestitve v splošne določbe Ustave večpomenska in je odraz državne suverenosti in narodne samobitnosti. Razlagati jo je potrebno v kontekstu preambule, ki govori o narodni samobitnosti Slovencev na tem teritoriju. Odraža jezik, ki ga govori večinsko prebivalstvo, ki se je konstituiralo kot nacija v svoji državi. Od tod izhaja dolžnost državnih organov in drugih organov, ki opravljajo javno službo ter organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, da poslujejo in uradujejo v slovenskem jeziku. Slovenščina se kot uradni jezik uporablja na vsem teritoriju države. Na območjih občin, v katerih živita italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, pa je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Dvoje uradnih jezikov se uporablja torej samo na določenem omejenem območju, kjer živita avtohtona italijanska oziroma madžarska narodna skupnost. Državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, torej vsi, ki opravljajo javno službo, so na teh območjih občin dolžni s pripadniki teh skupnosti uradovati v njihovem jeziku, kar je tudi v skladu s 5. členom, po katerem država varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Posredno pa iz te določbe izhaja tudi pravica posameznika, da uporablja pred državnimi organi in organi, ki opravljajo javno službo, slovenski jezik, oziroma na omenjenih območjih italijanski oziroma madžarski jezik. Uradni jezik poslovanja z našimi državljani velja tudi za naša diplomatska in konzularna predstavnišva v tujini. Pri tem moramo ločiti dolžnost poslovanja navedenih organov v predpisanem uradnem jeziku od pravice vsakogar, da pred državnimi organi in nosilci javnih pooblastil uporablja svoj jezik in pisavo (62. člen) ter pravico vsakogar do izražanja narodne pripadnosti (61. člen).