Frančiška Zakrajšek, 2002

1Določba 65. člena vsebuje pooblastilo zakonodajalcu, da romski skupnosti, ki živi v Sloveniji, kot posebni etnični skupnosti z zakonom zagotovi, poleg splošnih pravic, ki gredo vsakomur, še posebne pravice. Gre za zagotovitev posebnega (dodatnega) varstva, ki je v teoriji prava znano kot t. i. “pozitivna diskriminacija” ali pozitivno varstvo in pomeni, da pri urejanju posebnega položaja in posebnih pravic romske skupnosti zakonodajalec ni omejen z načelom enakosti, ki mu pri urejanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin prepoveduje vsako diskriminacijo, ki bi temeljila na narodnosti ali rasi ali na drugih okoliščinah, določenih v 1. odst. 14. člena.

2Romska skupnost (ali Romi, kot se imenujejo sami in so tudi poimenovani v mednarodnih dokumentih ter v domači in tuji strokovni literaturi) v RS nima položaja narodne manjšine. Obe manjšinski narodni skupnosti, to sta italijanska in madžarska, uživata na območjih, kjer avtohtono živita, pravice ustavnega ranga po 64. členu. V primerjavi z narodnimi manjšinami romska skupnost nima svojega matičnega naroda ali matične države, temveč je kot potomstvo nomadskega ljudstva, ki je iz Indije prodrlo v Evropo že pred 14. stoletjem, razseljena praktično po vseh evropskih državah. Gre za etnično skupnost ali manjšino, ki ima posebne etnične značilnosti (lastni jezik, kulturo in druge etnične posebnosti). Romska skupnost kot manjšinska skupnost lahko ohrani svoje etnične značilnosti le na tak način, da ji večinski narod zagotovi posebne pravice.

3Iz ustavodajnega gradiva je razvidno, da so se ob pripravi nove Ustave pojavljala različna vprašanja glede urejanja posebnega ustavnega varstva romske skupnosti kot etnične skupnosti, zlasti v primerjavi z ustavnim varstvom italijanske in madžarske narodne skupnosti. Prevladalo je stališče, da romska skupnost zaradi svojih etničnih posebnosti zahteva posebno ureditev. Kot posebna ureditev je bil predlagan poseben t. i. romski zakon, ki naj bi celovito uredil položaj in posebne pravice romske skupnosti v RS. Do izdaje posebnega zakona pa ni prišlo, ker je pozneje prevladalo stališče, da naj se položaj in posebne pravice romske skupnosti urejajo z zakoni s posameznih področij (tako kot to velja za pravice narodnih skupnosti).

4Tako so posebne pravice romske skupnosti urejene v zakonih s področja vzgoje in izobraževanja (Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja – ZOFVI, Zakon o vrtcih – ZVrt in Zakon o osnovni šoli – ZOsn) in z zakonoma s področja lokalne samouprave ter volitev (Zakon o lokalni samoupravi – ZLS in Zakon o lokalni volitvah – ZLV). Iz ustavnopravnega vidika pa ostaja odprto vprašanje, ali je s takim parcialnim urejanjem posebnih pravic romske skupnosti uresničen namen ustavodajalca, da se z zakonom ne določijo le posebne pravice romske skupnosti, temveč določi tudi njen položaj, kar med drugim obsega določitev območij, na katerih se priznavajo te pravice, ter druge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje teh posebnih pravic (npr. avtohtonost).