Tone Jerovšek, 2002

1Posameznik, ki vstopa v razmerje z državnimi organi, ni nujno, da zna uradni jezik in pisavo, določena v 11. členu. Zato mu je po tej določbi zagotovljena pravica, da pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo (to so lahko tudi podjetja, gospodarske družbe, društva in posamezniki z javnimi pooblastili) v predpisanem postopku ali izven njega uporablja svoj jezik in pisavo. Če stranka ne zna jezika, ki je v uradni rabi, ji mora organ omogočiti, da po tolmaču spremlja njegov potek. Organ mora poučiti stranko oziroma drugega udeleženca o pravici uporabe svojega jezika v postopku. V zapisnik je treba zapisati, da sta bila poučena o tej pravici in vpisati, kaj sta v zvezi s tem poukom izjavila. Iz te določbe torej izhaja, da ima vsakdo pravico, da uporablja svoj jezik, če ne zna uradnega jezika. Z zakonom je lahko določen le način uporabe jezika in pisave. Ustavna določba iz 62. člena ni v nobeni povezavi s pravico iz 35. člena, temveč je poudarjena javna okoliščina, saj gre za rabo jezika v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo. Namen pravice iz 62. člena izhaja iz ustavnih standardov poštenega upravnega odločanja ali sojenja. Vsakomur, tudi tistemu, ki ne razume ali ne govori uradnega jezika državnega organa (11. člen), je potrebno omogočiti, da spremlja postopek v jeziku, ki ga razume in tako lahko v njem tudi ustrezno sodeluje. Nanaša se torej zlasti na naroke in druga ustna procesna dejanja ter predpostavlja, da bo omogočeno ustrezno prevajanje vsega, kar se na naroku ali drugem ustnem procesnem dejanju dogaja. Enako pravico imajo tudi tujci, če ne znajo jezika, v katerem teče postopek. Glede na opredelitev po ZUP (7. odst. 62. člena) gre ta pravica celo strankam in drugim udeležencem, ki so državljani Slovenije, če ne znajo jezika, v katerem teče postopek. To pomeni, da mora organ seznaniti stranko z gradivom in svojim delom v njenem jeziku in ji zato omogočiti, da spremlja postopek po tolmaču. Način uporabe svojega jezika, določen z zakonom, mora biti tudi v skladu s 1. odst. 14. člena, ki vsakogar varuje pred neutemeljenim razlikovanjem zgolj zaradi osebnih okoliščin posameznika (narodnost, rasa, spol, jezik, vera, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazba, družbeni položaj ali katerakoli druga osebna okoliščina). Jezik predstavlja osebno okoliščino, zato ne sme biti kriterij razlikovanja. Vsako, tudi zakonsko razlikovanje je zato nedopustno.