Janez Čebulj, 2002

1Upravljanje javnih zadev je zelo širok pojem, ki se pogosto enostavno enači s (so)odločanjem o javnih zadevah na državni ali lokalni ravni. Vsaj dve terminološki zadregi obstajata v zvezi z upravljanjem javnih zadev. Prva se nanaša na pojem upravljanje, druga pa na pojem javna zadeva. Upravljanje (v družbenih sistemih) lahko označimo kot proces vodenja in usmerjanja, ki določen sistem pripelje do uresničenja njegovih ciljev. Upravljanje javnih zadev bi torej lahko obsegalo tako institucionalno (politično) raven, ki obsega splošno, načelno, vrednostno odločanje, kot tudi instrumentalno raven, na kateri gre za to, kako doseči cilje, ki so bili postavljeni na institucionalnem nivoju. Iz v nadaljevanju prikazane ustavnosodne presoje izhaja, da naj bi se obravnavani 44. člen nanašal na obe ravni (tako npr. na referendumsko odločanje kot npr. na sodelovanje v organih univerze). Podobne težave se zastavljajo glede pojma javne zadeve. Še najlažje bi ga opredelili s pomočjo javne koristi: zadeve so javne zadeve takrat in toliko, kolikor jih je potrebno normativno urejati in opravljati zaradi javne koristi, ki praviloma neposredno ali posredno izvira že iz Ustave. Z vidika posameznika so gotovo najpomembnejša skupina javnih zadev tiste, ki v vsebinskem in organizacijskem pogledu sodijo v okvir t. i. javnih služb. Gre za dejavnosti, s katerimi se zagotavljajo javne dobrine (kot proizvodi ali storitve): zdravstvene storitve, socialnovarstvene storitve, izobraževanje, varstvo okolja in zdravo življenjsko okolje idr.

2Sodelovanje pri upravljanju javnih zadev se navezuje zlasti na 43. člen (volilna pravica), 80. člen (volitve v DZ), 88. člen (zakonska iniciativa), 90. člen (zakonodajni referendum), 96. člen (sestava DS), 103. člen (volitve Predsednika republike) ter 9. in 138. člen (lokalna samouprava in njeno uresničevanje).