Metoda Orehar Ivanc, 2002

1Izročitev ali ekstradicija je ena izmed najpomembnejših oblik mednarodne pravne pomoči. Gre za pravni posel med državama, na podlagi katerega se tujec ali oseba brez državljanstva po izvedenem pravnem postopku preda tuji državi. Bistvena elementa izročitve sta zahteva tuje države in predaja osebe tej državi. Slovenska pravna teorija in teoretiki z območja nekdanje Jugoslavije jo vežejo na kazenski postopek oziroma na izvršitev kazenske sankcije (Krapac, s. 7; Kobe; Vasiljević, s. 874). Po novejših opredelitvah izročitev ni več vezana na kazenski postopek, ampak je možna tudi zaradi izvedbe drugih sodnih in upravnih postopkov.

2Izročitvi soroden pojem je pojem predaje, uveden z Resolucijama Varnostnega sveta OZN št. 827 (1993) in št. 955 (1994), s katerima sta bili ustanovljeni Mednarodno kazensko sodišče za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava na ozemlju nekdanje Jugoslavije od leta 1991 dalje in Mednarodno kazensko sodišče za vojne zločine, storjene na ozemlju Ruande med 1. 1. 1994 in 31. 12. 1994. Gre za predajo osebe, ki je pred mednarodnim sodiščem osumljena oziroma obtožena storitve kaznivega dejanja iz njegove pristojnosti. Institut predaje se od izročitve razlikuje (1) v tem, da ne gre za izročitev tuji državi, ampak mednarodnemu sodišču in (2) v tem, da ne temelji na pogodbi, ampak izvira iz obveznosti držav članic OZN, da sprejmejo in izvršijo odločbe Varnostnega sveta (25. člen Ustanovne listine Združenih narodov).