Boštjan M. Zupančič, 2002

1Glej člen 16, drugi odstavek, ki glede 18. člena sovpada z 2. členom Konvencije OZN proti mučenju – KPM (U.N. Convention against Torture). Slednji izključuje kakršnokoli kazenskopravno ali ustavnosodno tehtanje vrednot (»justification«, razlogi za izključitev protipravnosti) celo v vojnih razmerah in v t. i. »ticking bomb« situacijah. Tortura je brezpogojno prepovedana. Glej skladno odločbo ESČP v primeru McCann in drugi v. Združeno kraljestvo, 27. 9. 1995, A 324, ter zlasti odklonilno LM, ki se mu je bil pridružil tudi tedanji sodnik Peter Jambrek. V luči sprememb, ki so posledica dogodkov 11. septembra 2001 (teroristični napadi v ZDA), je to mnenje še posebej aktualno. Stališče Odbora OZN proti mučenju (avtor je bil član tega Komiteja) v izraelski zadevi, t. i. »Landau Rules«, ki so v definiranih situacijah dovoljevale »mild physical pressure«, je bilo pravtako absolutno odklonilno in Vrhovno sodišče Izraela je leta 1999 (Public Committee against Torture in Israel v. General Security Service, Supreme Court of Israel, H. C. 5100/94, 6. 9. 1999, za besedilo dela sodbe glej B. M. Zupančič et. al., s. 1716–1717) ta pravila preklicalo. ESČP pri obravnavi po 3. členu EKČP ne dopušča uporabe doktrine proporcionalnosti, to je prepoved mučenja ne more biti predmet pravne relativizacije in je absolutna. Končni sklep je, da mučenja (torture) po mednarodnem pravu ne more upravičiti noben objektiven pravni razlog. Po materialnem kazenskem pravu pa je kljub temu dopustno upoštevati subjektivne razloge za izključitev kazenske odgovornosti (neprištevnost itd.).

2Poglavitni mednarodnopravni in ustavni vir za vprašanja mučenja (ter nečloveškega ali ponižujočega ravnanja) sta KPM ter podrejeno tudi odločbe EKČP. V zadevi Selmouni v. Francija (28. 7. 1999, RJD 1999-V) je ESČP v celoti osvojilo opredelitev mučenja iz 1. člena KPM.

3Zaradi avtentičnosti navajamo opredelitev mučenja po KPM v angleškem izvirniku.

4Člen 1, KPM: “For the purposes of this Convention, the term “torture” means any act by which severe pain or suffering, whether physical or mental, is intentionally inflicted on a person for such purposes as obtaining from him or a third person information or a confession, punishing him for an act he or a third person has committed or is suspected of having committed, or intimidating or coercing him or a third person, or for any reason based on discrimination of any kind, when such pain or suffering is inflicted by or at the instigation of or with the consent or acquiescence of a public official or other person acting in an official capacity. It does not include pain or suffering arising only from, inherent in or incidental to lawful sanctions.”

5(Za integralni tekst glej http://www1.umn.edu/humanrts/instree/h2catoc.htm.)

6Kazenskopravna analiza. Mučenje je delictum proprium, ki ga po KPM lahko zagrešijo samo uradne osebe države (navadno policisti in drugi agenti). Pravni pojem mučenja se ne nanaša na zasebna dejanja med zasebniki.

7Mučenje kot kaznivo dejanje je opredeljeno po posledici, ki jo je povzročilo (“a result offence”); ta posledica mora biti v “hudem trpljenju”, ki je lahko fizično ali psihično (grožnje, izsiljevanje, poniževanje, napadi na dostojanstvo itd.).

8Agent države, ki je trpljenje povzročil, mora to storiti (1) naklepno in (2) zahtevani dolus specialis je lahko (a) izsiljevanje priznanja (glej četrto alineo 29. člena), (b) arbitrarno (izvensodno) “kaznovanje”, (c) intimidacija ali prisila ali (d) kakršnakoli diskriminacija. Naštete različice so dovolj obsežne, da v bistvu govorimo o dolus generalis.

9Kot ravnanje zadošča že tiho strinjanje uradne osebe, če je zaradi tega npr. neuradnim osebam mogoče izvajati mučenje. Čeprav pri nas ta doktrina ni razvita in je navadno govor o zavajajočem pojmu dolus eventulis, pojasnimo, da gre tu za normalno stopnjo vednosti (kognitivni element krivde) v kombinaciji z nizko stopnjo volje (volitivni element krivde).

10RS je dolžna opredelitev mučenja iz 1. člena KPM dobesedno privzeti in integrirati vse druge materialne ter procesne vidike po KPM (na primer nedopustnost razlogov za izključitev protipravnosti, eksluzija) – v svojo materialno (kot posebno kaznivo dejanje ) in procesno kazensko zakonodajo. Tega ni storila in glede tega krši mednarodno pravo oz. določbe KPM. KPM je zahtevna konvencija in zahteva še celo vrsto drugih zakonskih in operativnih pobud na strani zakonodajalca ter izvršilne ter sodne veje oblasti. Tradicija policijske države in relativno pogosti primeri policijske brutalnosti so pred ESČP že pripeljali do primera Rehbock v. Slovenija, 28. 11. 2000, Application No. 29462/95.

11Po 1. odst. 16. člena KPM zajema ustavni pojem “nečloveškega in ponižujočega ravnanja” (“other acts of cruel, inhuman or degrading treatment or punishment which do not amount to torture as defined in article 1”) –, vse ravnanje, katerega posledica ni hudo (ampak manj kot hudo) duševno ali telesno trpljenje.

12Procesnopravna posledica (sankcija) mučenja je po 12. členu KPM popolna in dosledna ekskluzija dokazov neposredno ali posredno pridobljenih z mučenjem. (“Each State Party shall ensure that any statement which is established to have been made as a result of torture shall not be invoked as evidence in any proceedings, except against a person accused of torture as evidence that the statement was made.”)

13Glej 2. odst. člena 18 v povezavi z 8. odst. 371. člena ZKP.

14Uporaba kontaminiranih dokazov je absolutno bistvena kršitev kazenskega postopka. Pravna posledica je razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev v ponovno sojenje (de novo). 1. odst. 392. člena ZKP.

15Glede pravnih posledic mučenja in procesnih kršitev pred ESČP glej Rehbock v. Slovenija.

16Materija medicinskih poskusov na ljudeh – pravno izvira iz Nürnberškega procesa po II. svetovni vojni –, ne spada v isto ustavno določbo kot mučenje. Vprašanje je sploh, ali je to ustavna materija.

17Pri medicinskih poskusih na ljudeh je ključno vprašanje “svobodne privolitve”, o katerem pri torturi ne more biti govor.

18“Svobodna privolitev” (“consent”) je v medicini vedno problematična, ker je polna informiranost pacienta o posledicah poskusa vedno predmet aleatorične (spekulativne) ocene, poleg tega pa polna informiranost predpostavlja medicinsko znanje, ki ga pacient nima (kognitivni element privolitve). Moment objektivnega védenja pa je podvržen usodnemu pritisku, ki ga obstoj bolezni vrši na voljo pacienta (volitivni element svobodne privolitve).