France Arhar, 2002

1Vsebina tega člena opredeljuje t. i. ”materialno bazo” za delovanje države, oziroma lokalnih skupnosti. Kot nam je poznano, vsaka organizacija, kot tudi posameznik, potrebujeta za svoje delovanje finančni temelj, ki ga običajno predstavlja “družbeno premoženje oziroma lastni kapital”, kot tudi tekoči prihodki, ki predstavljajo vir za izdatke oziroma obveznosti. Država kot organizacija s suvereno oblastjo ima z zakonodajno oblastjo, ki jo poseduje, pravico zahtevati od udeležencev na trgu, da ji slednji plačujejo različne davke in druge vrste dajatev. Na drugi strani se od države pričakuje, da upravlja zaupano ji premoženje kot dober gospodar, tako, da so finančni učinki kot posledica takega upravljanja optimalni, oziroma na drugi strani posegi države s predpisovanjem obveznih dajatev čim milejši.

2Ob takem razumevanju vsebine tega člena se seveda prvo vprašanje zastavlja v povezavi z 2. členom, kjer je poudarjeno, da je Slovenija tudi socialna država, hkrati z njim pa tudi vprašanje glede zagotovitve pravice do zasebne lastnine (33. člen) in pridobivanja lastnine (67. člen). Komentar k temu členu je preozek okvir za razpravo o lastnini in njeni pravici, kljub temu pa moramo opozoriti predvsem na socialno funkcijo lastnine, kajti socialna funkcija države in socialna funkcija lastnine sta v korelaciji. Velja maksima: več socialne države, več socialne funkcije lastnine, kar z drugimi besedami pomeni: več posegov države v sfero lastnine posameznika in institucij.

3Temeljno vprašanje, ki si ga danes zastavljajo številne države sveta, je, kolikšni so še lahko dopustni posegi v lastnino, ali kakšen socialni standard vzdrževati na državni ravni. Prav v sferi sociale, solidarnosti oziroma vzajemnosti se je praksa v zadnjem stoletju zelo spreminjala in zastavlja tudi v današnjih okvirih ključno vprašanje: kateri nivo obremenitve tržnih udeležencev je v času vse večjega tržnega liberalizma še sprejemljiv, da bodo na eni strani slednji konkurenčni subjektom iz drugih držav, hkrati pa imeli določeno varnost prav s strani države, če jim v trdem konkurenčnem boju “spodrsne” in jih v taki situaciji lahko reši le država. Pri majhnih državah z odprtim gospodarstvom je slednje vprašanje še pomembnejše, kajti tudi za ta merila se morajo uporabljati le zunanji standardi, ki so hkrati merilo tržnim subjektom za njihov nastop proti tuji konkurenci. Na splošno velja, da se v bolj razvitem svetu relativna velikost trošenja države in njeno poseganje v gospodarstvo vztrajno povečuje. Država se je širila od začetne “minimalne” (obsegala je običajno vojsko, policijo in administracijo) v državo blagostanja, pod parolo ”blaginja za vse” – Wohlstand für Alle (Eucken), torej v redistribucijsko povečevanje življenjske ravni prebivalstva (šolstva, zdravstva in sociale).

4Ko govorimo o velikosti države, mislimo na velikost njenih prihodkov oziroma izdatkov. Pri merjenju velikosti običajno razlikujemo med ožjo in širšo državo, v tem primeru govorimo o celotnem javnofinančnem sektorju. Pri nas predstavlja prvo dimenzijo proračun države, druga velikost pa obsega še proračune občin, pokojninsko in zdravstveno blagajno. Pri primerjanju različnih držav oziroma njihovih gospodarstev se praviloma uporablja velikost celotnega javnofinančnega sektorja, pri čemer se morajo primarni tokovi konsolidirati. Če pogledamo, kaj se je dogajalo v povprečju držav OECD, je trošenje države dosegalo okrog 10 % domačega produkta, pred drugo svetovno vojno 20 %, medtem ko je leta 1994 že preseglo 45 % domačega produkta (Tanzi/Zee). Na drugi strani se je spreminjala tudi struktura javnofinančnega trošenja. Vse bolj socialna država je povečevala predvsem državne transferje prebivalstvu (presegli so 20 % domačega produkta) ter plače uslužbencev v širši državi z udeležbo 10 % družbenega produkta. Zaradi tako spremenjene strukture javnofinančnega trošenja so se neprestano izboljševali osnovni socialni indikatorji (dohodkovna porazdelitev, pismenost, izobrazba, pričakovana življenjska doba, še zlasti po letu l957, ko je v Nemčiji Ludwig Erhard uvajal “socialno tržno gospodarstvo“ (Masson/Mussa).

5V majhnem in odprtem gospodarstvu, kot je slovensko, je velikost trošenja države eden od ključnih elementov njegove odprtosti. V majhnem gospodarstvu, ki veliko izvaža in uvaža, lahko ekonomska politika v najboljšem primeru le omogoča učinkovito prilagajanje tokovom svetovnega gospodarstva oziroma konkurenci na tujih trgih, saj je prisotnost takšnega gospodarstva na vseh trgih, kjer sodeluje, pretežno simbolična. V takih razmerah tudi velikost trošenja države ne more dalj časa presegati vrednosti, ki so običajne za bolj razvita gospodarstva; v nasprotnem primeru bi se zmanjševala konkurenčnost gospodarstva; iz istega razloga tudi struktura trošenja države ne more biti bistveno različna. Zaostajanje velikosti trošenja države ne more biti preveliko, saj bi to povzročilo pešanje življenjske ravni (zdravstva, šolstva, sociale) za primerljivo ravnijo v razvitih gospodarstvih. Prav raven storitev zdravstva, šolstva, sociale je že sama po sebi pomembna dobrina, zelo pomembna pa je tudi za celotno gospodarstvo države, saj se na daljši rok z njo povečuje tudi kvaliteta človeškega kapitala, torej tudi rast gospodarstva (Auerbach et al.).

6Prav gotovo svoboda pri gibanju ljudi, blaga, storitev in kapitala kaže hitreje in jasneje na interne slabosti in šibkosti posamezne ekonomije. Rastoče tekmovanje na trgih blaga in storitev, kot tudi med posameznimi investicijskimi lokacijami, kaznuje nefleksibilne strukture na trgu delovne sile z brezposelnostjo. Globalni finančni trgi zahtevajo trajno disciplino domače denarne in fiskalne politike. Omejujejo udoben izhod za državo, hkrati pa ji omogočajo pod določenimi pogoji rastoče breme prenesti na prihodnost, na že rojene in na še nerojene generacije. Internacionalizacija podjetij oziroma lastnine stremi k temu, da se izogne največjim omejitvam. Visoka stopnja zahtev do države trči ob te meje hitreje, vprašanje je, kako želje in zahteve nadalje financirati. Še na nekaj moramo opozoriti ob tem, proces globalizacije ne zahteva nikjer enake strukture in enakega socialnega standarda. Kot vemo, v Sloveniji ne potrebujemo otroškega dela, da bi vzdržali v svetovni konkurenci. Hkrati socialna varnost ni nepomembna ali kontraproduktivna. Nasprotno, socialni mir in politična stabilnost sta za različne investitorje prva predpogoja za razmišljanje o novem podjemu. Zato mora biti domača socialna politika integralni del naše konkurenčne sposobnosti. Stroški zanjo morajo biti sorazmerni produktivnosti, tako da je kapitalski donos primerljiv z mednarodnim okoljem. Socialna država v tem konceptu ni omejena le na zahteve po neprestanih dodatnih pravicah, temveč daje tudi odgovor na vprašanje, kolikšne so lahko slednje, da so realne, oziroma v kolikšni meri naj bi bile v koliziji s socialno funkcijo lastnine. Prepričani smo, da je potrebno iskati “harmonijo” med socialno državo (2. člen), socialno funkcijo lastnine (67. člen) in zdravimi javnimi financami (146. člen) na državni kot tudi na lokalni ravni, samo v okvirih gornje interpretacije, če želi širša oziroma ožja družbena skupnost izvajati svoje poslanstvo na zdravih temeljih na dolgi rok (Arhar).