Janez Čebulj, 2002

9Člen 24, ki pravico do javnosti sojenja ureja kot človekovo pravico, vsebuje zakonski pridržek, s katerim Ustava dovoljuje zakonodajalcu omejevanje ustavne pravice (kadar je pravica torej urejena v Ustavi, vendar z izrecnim pridržkom možnih zakonskih omejitev). Pridržek je vsebovan v tretjem stavku, ki se glasi: »Izjeme določa zakon.«

10Tak izrecni pridržek zahteva 3. odst. 15. člena, po katerem so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in pa “v primerih, ki jih določa ta ustava”. Zakon sme torej omejiti ustavno določeno pravico – razen kadar je to nujno zaradi varovanja pravic drugih – le takrat, kadar je to v Ustavi pri opredeljevanju pravice izrecno predvideno. Poleg navedenega izraza “izjeme določa zakon” Ustava uporablja še izraze “pod pogoji, ki jih določa zakon”, “v primerih, ki jih določa zakon”, “v mejah zakona”, “omejiti z zakonom” in podobne. Kadar je v Ustavi ob opredeljevanju pravice rečeno samo, da se pravica uresničuje “v skladu z zakonom” ali da se “ureja z zakonom” (če je pri tem obseg pravice določen že z Ustavo), pa s tem zakonodajalcu ni dana možnost omejevanja ustavne pravice, ampak le možnost (in hkrati dolžnost) “predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava”. V takšnem primeru torej ne gre za omejevanje pravic po 3. odst. 15. člena, temveč za določitev načina njihovega uresničevanja po 2. odst. istega člena. Meja med omejevanjem ustavnih pravic (po 3. odst. 15. člena) in predpisovanjem načina njihovega uresničevanja (po 2. odst. istega člena) sicer ni vedno lahko določljiva. V spornih primerih bo zato moralo na koncu odločiti US, ali je v posameznem takem primeru predpisovanje načina izvrševanja pravice že preraslo v omejevanje pravice ali še ne (primerjaj npr. OdlUS IV, 4, U-I-47/94, Ur. l. 13/95; glej tudi komentar k 15. členu).

11Tudi 1. odst. 6. člena EKČP dopušča omejitve oziroma izjeme od javnosti sojenja, če »je to v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti«.

12Prav razloge, vsebovane v 1. odst. 6. člena EKČP, najdemo v zakonskih ureditvah, prikazanih v okviru prejšnjega naslova. ZPP in ZKP, čeprav terminološko nekoliko neusklajeno, kot razloge za delno ali celotno izključitev javnosti sojenja določata: uradno, poslovno ali osebno skrivnost, koristi javnega reda, razloge morale, zagotovitev neoviranega poteka obravnave, škodovanje javnosti interesom pravičnosti.

13V zvezi z omejitvami pravice do javnosti sojenja je potrebno opozoriti, da se te lahko pojavijo kot omejitve zaradi javne koristi (npr. varovanje določene vrste tajnosti zaradi varnosti države) in kot omejitve zaradi varstva strank ali drugih udeležencev v postopku (npr. zaradi varovanja osebnega ali družinskega življenja obdolženca). Slednje niso nujno omejitev pravice do javnosti sojenja v pravem pomenu besede: pravo omejitev predstavljajo samo takrat, kadar ne varujejo koristi stranke v postopku, temveč nasprotne stranke ali drugega udeleženca.

14Omeniti velja še, da naj bi omejitev javnosti nikoli ne veljala za razglasitev izreka sodne odločbe. Iz besedila zakonskega pridržka v 24. členu takšna zahteva ne izhaja. Izoblikovala se je v okviru prakse ESČP: v zadevi Le Compte, Van Leuven in De Meyere v. Belgija, 23. 6. 1981, A 43, je leta 1981 sprejelo stališče, da mora biti ne glede na 1. odst. 6. člena EKČP sodba v vsakem primeru izrečena javno. Takšen standard vsebuje tudi naša zakonodaja: izrek sodbe se, kadar se ta razglasi, vedno prebere javno, tudi če se javnost pri branju razlogov sodbe delno ali v celoti izključi.