Barbara Kresal, 2002

18Pravica do zdravstvenega varstva iz 1. in 2. odst. 51. člena je v skladu s 15. členom omejena s pravicami drugih, način njenega uresničevanja pa je določen z zakonom. Glede na naravo te človekove pravice (ki zahteva aktivno delovanje države) in njeno vsebinsko opredelitev v Ustavi (zakonski pridržek) je težko razlikovati med ukrepi države, ki pomenijo le določitev načina izvrševanja te pravice, in ukrepi, ki pomenijo že poseg v pravico do zdravstvenega varstva in njeno omejevanje. Če določen ukrep, določena normativna ureditev predstavlja poseg in omejitev pravice do zdravstvenega varstva, je treba dopustnost takšnega posega oziroma dopustnost omejitve te človekove pravice presojati z uporabo strožjega testa sorazmernosti. V dosedanjih primerih ustavnosodne presoje zadev z vidika 51. člena pa je šlo pri določanju načina izvrševanja ustavne pravice praviloma za zakonodajalčevo polje proste presoje, zato je bila presoja zadržana (omejena na presojo, ali zakonodajalec zasleduje legitimne cilje, ali so uporabljeni ukrepi v razumni zvezi s temi cilji, ali zakonodajalec ni ravnal arbitrarno). Ker je ustavnopravno jedro te človekove pravice zaradi njene splošnosti in potrebe po nadaljnji zakonski izpeljavi težko določljivo, je tudi ustavnosodna presoja zadev s področja zdravstva le z vidika 51. člena redka, ampak gre ponavadi za povezavo še s kakšno drugo ustavno določbo.

19Pri 3. odst. 51. člena, ki je oblikovan kot klasična obrambna pravica, ki varuje pred določenimi ravnanji, posegi v posameznikovo osebnostno sfero v zvezi z njegovim zdravjem, pa je vprašanje omejitev treba obravnavati nekoliko drugače. Vsakršno ravnanje v smeri ohranjanja, ponovnega vzpostavljanja ali izboljševanja zdravja posameznika oziroma vsakršno nudenje kakršnekoli zdravniške oskrbe posamezniku proti njegovi volji (torej brez njegovega soglasja) pomeni poseg v njegovo pravico zavrniti zdravljenje. Ta pravica pa ni absolutna; Ustava v 3. odst. 51. člena dopušča njene omejitve. Omejitve se sme določiti le z zakonom. Z zakonom je torej dopustno določiti primere, ko je zdravljenje mogoče izvajati brez soglasja posameznika ali celo proti njegovi (izrecno izraženi) volji. Zdravljenje je treba razumeti široko in obsega različne preventivne in kurativne zdravstvene ukrepe. Primeri takšnih prisilnih zdravstvenih ukrepov v veljavni zakonodaji so npr. različna obvezna cepljenja (kot ukrepi boja proti širjenju nalezljivih oziroma težkih, nevarnih bolezni), osamitev, karantena, urejena v Zakonu o nalezljivih boleznih – ZNB; nadalje primeri prisilnega psihiatričnega zdravljenja duševnih bolnikov, urejeni v Zakonu o nepravdnem postopku – ZNP in ZZDej; tudi možnost izreka varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ter obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov v okviru kazenske zakonodaje; nadalje pa tudi splošna določba ZZDej o tem, da se lahko nujni medicinski poseg opravi tudi brez predhodnega soglasja bolnika, vendar le, če ta zaradi svojega zdravstvenega stanja o tem ne more odločati. V določenih primerih gre pravzaprav za položaje, ko se soglasje domneva, ker se šteje, da bi bolnik soglašal s posegom, če bi bil sposoben oblikovati in izraziti svojo voljo. V vsakem primeru zakonskega omejevanja pravice posameznika, da svobodno odloča o svojem zdravljenju in da lahko zdravljenje tudi odkloni, je treba tehtati upravičenost in dopustnost takšnega omejevanja navedene človekove pravice. Tudi pravica odkloniti zdravljenje je omejena s pravicami drugih. Napotilna določba Ustave, po kateri primere omejitev te pravice določa zakon, ne pomeni, da je zakonodajalec popolnoma prost. Vsako omejitev in vsak poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja je treba presojati po načelu sorazmernosti.