Barbara Kresal, 2002

31Pravica do socialne varnosti je človekova pravica, zato tudi zanjo velja splošna določba 15. člena. Omejena je s pravicami drugih. Način njenega uresničevanja pa je – glede na njeno naravo (ki zahteva aktivno delovanje države) in upoštevajoč izrecni zakonski pridržek v 50. členu – določen z zakonom. Ker vsebina te pravice v Ustavi ni natančneje opredeljena in se torej tudi način uresničevanja te ustavne pravice določa z zakonom, je težko razlikovati med ukrepi države, ki pomenijo le določitev načina izvrševanja te ustavne pravice, in ukrepi, ki pomenijo že poseg v ustavno pravico. Če določen ukrep, določena normativna ureditev predstavlja poseg in omejitev ustavne pravice do socialne varnosti, je treba dopustnost takšnega posega oziroma omejitve ustavne pravice do socialne varnosti presojati z uporabo strožjega testa sorazmernosti. Dokler pa se zakonodajalec pri določanju načina izvrševanja ustavne pravice giblje v polju svoje proste presoje, je ustavnosodna presoja zadržana (omejena na presojo, ali zakonodajalec zasleduje legitimne cilje, ali so uporabljeni ukrepi v razumni zvezi s temi cilji, ali zakonodajalec ni ravnal arbitrarno), razen seveda, če ureditev ne posega hkrati še v kakšno drugo ustavno pravico (glede katere je spet treba poseg presojati po testu sorazmernosti).

32Da tudi pri pravici do socialne varnosti iz 50. člena obstaja neko ustavnopravno jedro te pravice, poseg, v katerega je treba presojati z uporabo strožjega testa sorazmernosti, izhaja tudi iz prakse US; v zadevi OdlUS V, 176, ki se sicer nanaša na 3. odst. 50. člena, je med drugim zapisalo: »Obseg tega posebnega varstva torej določa zakon – stvar ustavnosodne presoje v posameznem spornem primeru pa bi lahko bila, ali je neko zmanjšanje dotlej zakonsko zagotovljenega ‘posebnega varstva’, ki bi bilo po blažjih splošnejših kriterijih pravne države sicer dopustno, morda ustavno nedopustno zato, ker je že poseglo v samo jedro ustavno zagotovljenega ‘posebnega varstva’ te skupine ljudi (in je zakonodajalec s tem poslabšanjem že prekoračil ‘lastno polje presoje’ in posegel v ustavno zavarovano jedro ali bistvo ustavne pravice).« V navedeni zadevi je US sklenilo, da ugotavljanje morebitnega poseganja v bistvo ustavne pravice ni bilo potrebno, ker je zakonska ureditev ustavno nedopustna že po splošnejših kriterijih pravne države. Tudi sicer v praksi US še ni primera, kjer bi uporabili test sorazmernosti neposredno v zvezi s 50. členom, kjer bi torej določen ukrep obravnavali kot poseg v ustavno pravico do socialne varnosti (ne da bi ga hkrati šteli za kršitev še kakšne druge ustavne določbe) in po načelu sorazmernosti presojali dopustnost takšnega posega.