Lovro Šturm, 2002

13Ustava v 1. odst. 42. člena ne zagotavlja pravice do kakršnegakoli zbiranja in javnega zborovanja, ampak na istem mestu navaja omejitev – zbiranje ljudi mora biti mirno. Zbiranje je mirno, če ni ogrožena varnost ljudi in premoženja in če obstoječi proces zagotavljanja materialnih ali nematerialnih dobrin poteka nemoteno. Zbiranje ljudi z orožjem ali nasilno zbiranje ljudi ni ustavno varovana pravica.

14Druga oblika omejevanja pravice do zbiranja in združevanja je “zakonski pridržek” iz 3. odst. 42. člena, v katerem je svoboda zbiranja in združevanja določena s pridržkom možnih zakonskih omejitev, “če to zahteva varnost države ali javna varnost ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni“.

15Pri ustavni ali zakonski omejitvi pravice do svobodnega zbiranja in združevanja gre za izredno občutljivo poseganje v temeljne ustavne svoboščine, ki jih je mogoče upravičiti le z varstvom svobodne demokratične družbe kot celote. Pri tem zakon ne more preko okvirov, ki jih določajo omejitve po 3. odst. 42. člena oziroma če je to nujno zaradi pravic drugih (3. odst. 15. člena). V vseh primerih omejevanja pravic je zakonodajalec dolžan spoštovati načelo sorazmernosti.

16Ustava postavlja v 4. odst. 42. člena posebno brezizjemno omejitev poklicnim pripadnikom obrambnih sil in policije, ki ne morejo biti člani političnih strank.