Franc Testen, 2002

5O omejitvah pravic, katerih vsebino – področje varovanja – skoraj v celoti določi šele zakon, je težko govoriti. Pri tem je treba upoštevati zlasti to, da ti dve pravici nista emanaciji svobode izražanja, na kar so se v dosedanji praksi pri njunem uveljavljanju pred rednimi sodišči pogosto sklicevali prizadeti, ampak nasprotno ti pravici posegata v svobodo tiska in drugih oblik javnega obveščanja. Že pri zakonskem urejanju področja varovanja je torej treba upoštevati meje, ki jih predstavlja obstoj svobode izražanja po 39. členu. Obravnavani pravici namreč predstavljata za izdajatelja (prek odgovornega urednika) obveznost brezplačne objave določenega obvestila oziroma informacije: s stališča izdajatelja kot upravičenca po 39. členu res ni videti razlike med prepovedjo objave in takšno obveznostjo. Gre torej za znotrajustavni konflikt dveh pravic, med katerima mora najprej zakonodajalec poiskati določeno ravnovesje. Poleg pravice iz 39. člena lahko pravica do popravka in pravica do odgovora trčita tudi na izdajateljevo pravico podjetništva (svobodne gospodarske pobude) iz 74. člena. Kot že rečeno, pravica do popravka in pravica do odgovora nista uperjeni neposredno na oblast – ko je njuna vsebina (skladno z Ustavo) zakonsko določena, je njuno uresničevanje naslovljeno praviloma na zasebnopravne subjekte (z izjemo javne RTV) in samo ti lahko posegajo v pravici, oziroma ju kršijo. (Šele) v (sodnem) postopku za njuno varstvo lahko pride do kršitve s strani države. Čeprav gre v takšnih sodnih postopkih za primere, kjer je predmet spora sama ustavna pravica, tudi tu velja, da vsaka kršitev zakona – četudi ta ureja vsebino človekove pravice oziroma področje varovanja – sama po sebi še ne predstavlja kršitve človekove pravice in s tem ne zadošča za uspeh v morebitni ustavni pritožbi. (Vendar glede pravice do odgovora glej tudi tč. 5 v nadaljevanju: koliko je lahko v tem pogledu zakonska ureditev ustavno zavezujoča, če po implicitnem stališču ustavnega sodišča predstavlja del ustavne ureditve, ne pa le predpostavko za njeno uresničevanje). Glede tega vprašanja je US (senat za civilne zadeve) v sklepu Up-346/97 dne 30. 1. 2001 navedlo naslednje: »Ker gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka ali odgovora na informacijo neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, bi se US tokrat smelo in moralo spustiti v obravnavo izpodbijane sodbe in ugotavljati, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena zožena in zato kršena.«