Blaž Ivanc, 2011

33ESČP je prvo odločitev, kjer je opravilo polno vsebinsko presojo zatrjevane kršitve 2. člena EKČP, sprejelo šele leta 1995 (McCann proti Združenemu kraljestvu, 5. 9. 1995). V vrsti poznejših odločitev je podrobneje razčlenilo vsebinski domet pravice do življenja. Iz pregleda sodne prakse je razvidno, da sodi pravica do življenja med tiste določbe EKČP, ki so v novejši sodni praksi pogosto predmet presoje. Obveznost držav pogodbenic, varovati človekovo življenje, pa se razlaga vse širše.

Državi prepovedano namerno ubijanje

34Po EKČP je država dolžna s sprejemom ustreznih zakonov zavarovati pravico posameznika do življenja. V prvi vrsti mora v kazenskem pravu prepovedati ubijanje in določiti sankcije za nezakonite posege v življenje. Z zakoni mora opredeliti primere oziroma pogoje, pod katerimi je poseg v življenje dopusten, zlasti ko gre za uporabo sile države. V primeru McCann proti Združenemu kraljestvu je ESČP ugotovilo kršitev 2. člena EKČP, ker uporaba smrtonosne sile vladnih organov ni bila absolutno nujna. S tem je bila kršena negativna obveznost države vzdržati se posegov v življenje. Šlo je za primer, ko so varnostne sile (v skupni akciji so bile udeležene tako policijske kot vojaške enote) Združenega kraljestva ubile tri pripadnike teroristične organizacije Irska republikanska armada (IRA), ki so nameravali v Gibraltarju namestiti eksplozivno telo v osebno vozilo in ga aktivirati v gosto naseljenem območju. Pritožniki – sorodniki ubitih teroristov – so trdili, da so varnostne sile ukrepale z namenom ubiti teroriste, država pa je zatrjevala, da so njeni pripadniki ukrepali na podlagi trdnega prepričanja, da so bila neposredno ogrožena življenja njihovih pripadnikov in življenja drugih ljudi in da so bili zato uporabljeni ukrepi nujni. Sodišče je sicer sprejelo argumente države, vendar je odločitev oprlo na dejstvo, da je država poznala identiteto teroristov in jih je imela možnost pridržati že ob vstopu v državo, toda tega ni storila. V sodbi je sodišče natančno preučilo potek preiskave smrti treh ubitih oseb in zahtevalo, da mora biti uradna preiskava izvedena učinkovito (par. 161). Sodišče je izrecno poudarilo, da poseg v življenje, zlasti ko gre za vprašanje dopustnosti uporabe strelnega orožja, zahteva najstrožjo presojo. Uporaba smrtonosne sile mora biti absolutno nujna (»absolute necessity«) in v strogem sorazmerju z enim od ciljev, opredeljenih v drugem odstavku 2. člena EKČP (tč. a.– c.) (McCann proti Združenemu kraljestvu, par. 149–150). Tudi v primeru Erdoĝan proti Turčiji (25. 4. 2006, par. 67, 65–87) je ESČP pojem absolutno nujne uporabe sile razlagalo tako, da je treba pri tehtanju dopustnosti posegov v pravico do življenja (ki so predvideni izključno v treh določenih primerih), uporabiti test, ki je še strožji od strogega testa sorazmernosti, po katerem mora biti poseg v temeljno pravico v demokratični družbi nujen. Ugotovimo lahko, da se z vidika prakse ESČP za presojo dopustnosti posega države v pravico do življenja zahteva najstrožji test sorazmernosti, pri čemer je poseganje dopustno le v (treh) primerih, ko država zasleduje enega od ciljev, izrecno določenih v drugem odstavku 2. EKČP.

35Podobna merila odločanja je ESČP uporabilo tudi v primeru Makaratzis proti Grčiji (20. 12. 2004), v katerem poseg države sicer ni imel za posledico smrti osebe, ampak je pritožnik utrpel hude telesne poškodbe. Policija je pritožnika, potem ko je z osebnim vozilom prevozil rdečo luč na semaforju, začela zasledovati s številnimi osebnimi vozili in z motorji ter pritožnikovo vozilo ustavila z uporabo strelnega orožja. Kršitev pravice do življenja je bila ugotovljena, ker je policija uporabila orožje na prekomeren način (streljala je na nenadzorovan način in brez ustreznega sistema poveljevanja, vzrok je bila neurejenost smernic za uporabo strelnega orožja v notranjem pravu Grčije). Nasprotno pa sodišče v primeru Ramsahai in drugi proti Turčiji (15. 5. 2007), ko je policija uporabila strelno orožje proti storilcu, ki je v oboroženem ropu ukradel motorno kolo in med policijskim zasledovanjem naperil orožje proti policistom, ter ga pri tem ubila, ni ugotovilo kršitve pravice do življenja, saj je uporabljena sila zadostila merilu absolutno nujne uporabe sile. Zanimiv primer prekomerne uporabe sile je primer Nikolova in Velichkova proti Bolgariji (20. 12. 2007). Starejšega moškega je med preizkušanjem detektorja kovin domače izdelave opazila policija in mu med postopkom odvzema prostosti prizadejala udarce po glavi, ki so povzročili poškodbe lobanje in možgansko krvavitev. Policisti so mu zvezali roke na trebuhu ter ga s tako silo pritiskali k tlom, da se je počasi zadušil. Opustitev nudenja ustrezne zdravstvene pomoči in uporaba prekomerne sile sta bili podlaga za ugotovitev kršitve.

Smrt v državnih ustanovah, v katerih je posamezniku odvzeta prostost

36Varstvo pravice do življenja mora biti zagotovljeno tudi v primerih, ko posameznik umre, medtem ko mu je odvzeta prostost in se nahaja v državni ustanovi oziroma je pod državnim nadzorom. Sem sodijo tudi primeri prisilnih izginotij posameznikov.

37V primeru Timurtas proti Turčiji (13. 6. 2000) je kršitev pravice do življenja uveljavljal pritožnik, katerega sin je izginil potem, ko mu je bila avgusta leta 1993 odvzeta prostost. Tožilstvo ni bilo pripravljeno začeti s kazenskim pregonom zaradi pomanjkanja dokazov in zaradi verjetnosti, da je bil pritožnikov sin član kurdske teroristične organizacije. Država je trdila, da ni odvzem prostosti nikjer zabeležen in da ga sploh ni bilo. Med preiskavo, ki jo je v Turčiji izvedla delegacija Komisije, je pritožniku uspelo pridobiti fotokopijo vojaškega poročila, v katerem je bil omenjen odvzem prostosti njegovemu sinu. Kljub temu, da je bila dokazna vrednost najdene fotokopije vprašljiva, je Sodišče ugotovilo kršitev zlasti zato, ker država ni uspela zagotoviti zadovoljive razlage (niti ni bila država pripravljena predložiti domnevnega izvirnega dokumenta, ki naj bi imel drugačno vsebino).

38Še bolj je odgovornost države poudarjena v primerih, ko pride do smrti posameznika v času, ko mu je odvzeta prostost. Sodišče je denimo v primeru Salman proti Turčiji (27. 6. 2000), v katerem so oblasti zaradi suma pomoči kurdskim teroristom nekega aprilskega dne leta 1992 opolnoči odvzele prostost pritožničinemu možu, ki je bil 24 ur pozneje pripeljan v bolnišnico in tam razglašen za mrtvega, poudarilo, da ima država pogodbenica posebej strogo obveznost ustrezno pojasniti razloge za smrt posameznika. Turške oblasti so trdile, da je smrt nastopila zaradi srčnega napada, ki naj bi ga izzval stres zaradi odvzema prostosti, vendar je ESČP ugotovilo, da je bil pritožničin mož v času odvzema prostosti zdrav, na njegovem truplu pa so bili najdeni sledovi hudega mučenja (modrice po telesu, zlom grodnice, sledovi pretepanja po podplatih). Ker je v takih primerih dokazno breme na državi, ta pa ni ustrezno pojasnila razlogov za smrt posameznika, je Sodišče ugotovilo kršitev.

39Iz sodne prakse ESČP izhajajo nekatere pomembne zahteve glede načrtovanja uporabe potencialno smrtonosne sile varnostnih organov države. Upoštevati je treba ne le pravico do življenja prebivalstva, ampak tudi osumljencev. S preventivnimi ukrepi je treba zagotoviti, da ne pride oziroma da se na najmanjšo mero omeji možnost naključne izgube življenj (npr. uporaba nesmrtonosnega orožja). Pripadnike varnostnih organov je treba izšolati in uriti v zakoniti rabi sile. Poleg tega je treba izdelati oceno tveganja, ki bo vzela v ozir pomembna dejstva, kot je denimo oboroženost osumljencev ipd.

Pogrešane osebe

40V primeru Ciper proti Turčiji (14. 5. 2002) je ESČP ugotovilo kršitev 2. člena EKČP zaradi ravnanja turških oblasti s 1485-imi pogrešanimi Ciprčani grške narodnosti. Pogrešane osebe so bile v času izginotja pod oblastjo turške vojske, nato pa se je za njimi izgubila vsaka sled. Sodišče je izhajalo iz dejstva, da so bile pogrešane osebe v življenjsko nevarni situaciji in da turške oblasti nikoli niso izvedle nobenih preiskovalnih dejanj o usodi pogrešanih oseb, ki so jih zahtevali njihovi svojci. V navedenem primeru Turčija torej ni zadostila zahtevi po učinkoviti uradni preiskavi smrti.

Prisilna izginotja oseb

41Z vprašanjem prisilnega izginotja osebe se je ESČP soočilo v primeru Kurt proti Turčiji (25. 5. 1998). Pritožnica je, med drugim, zatrjevala tudi kršitve pravice do življenja, ker je njen sin izginil takrat, ko je bil pod oblastjo turške vojske in vaških straž. Sodišče je bilo zelo zadržano in je menilo, da same okoliščine izginotja ne zadostujejo za ugotovitev kršitve. V primeru Çakıcı proti Turčiji (8. 7. 1999) je pritožnik smrt svojega brata, ki naj bi nastopila v podobnih okoliščinah njegovega izginotja kot v primeru Kurt proti Turčiji, dokazoval s tem, da je bila bratova osebna izkaznica najdena pri truplu ubitega terorista. ESČP je ugotovilo kršitev, saj državi ni uspelo zadostno pojasniti razlogov za izginotje Ahmeta Çakıcıja, niti ni izvedla učinkovite uradne preiskave njegove smrti. V nosilnih primerih Mahmut Kaya proti Turčiji ( 24. 10. 2004) in Kiliç proti Turčiji (28. 3. 2000) je ESČP sicer priznalo, da je v jugovzhodnem delu Turčije v devetdesetih letih 20. stoletja obstajala uradno tolerirana praksa prisilnih izginotij, trpinčenja in izvensodnih pobojev priprtih oseb. Vendar zaradi pomanjkanja konkretnih dokazov sodišče ni moglo nedvomno ugotoviti, da so za izginotje oziroma smrt odgovorni pripadniki varnostnih sil. V primeru Timutaş proti Turčiji (13. 6. 2000) je sodišče poudarilo odgovornost države za učinkovito uradno preiskave domnevne smrti posameznika in poudarilo, da je od izginotja minilo že šest let in pol, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je bil Abdulvahap Timutaş iskana oseba zaradi domnevne pripadnosti kurdski organizaciji ter so ga turški varnostni organi imeli zaprtega na dveh krajih. Ker turški državni organi niso uspeli pojasniti okoliščin izginotja oziroma niso navedli prepričljivih razlogov za uporabo sile, je sodišče ugotovilo kršitev pravice do življenja. V primeru Taş proti Turčiji (14. 11. 2000) sodišče ni verjelo neprepričljivim pojasnilom turških oblasti, le-ta so temeljila na izjavah treh anonimnih častnikov turške vojske, ki so zatrjevali, da je Muhsin Taş mesec dni po zajetju pobegnil v gorovje Gabar. Neverodostojnost trditev turških oblasti je bila očitna, saj je imel Muhsin Taş strelno rano v predelu kolena. Iz izpovedi njegovega zdravnika je izhajalo, da je bil od dneva prijetja zdravljen v vojaški bolnišnici, vendar o tem ni obstajala nikakršna uradna medicinska dokumentacija. Še več, tudi o njegovem prijetju naj ne bilo nobene dokumentacije. Glede na to, da je bila preiskava njegovega izginotja prepozna, neustrezna in neučinkovita, je sodišče ugotovilo tudi kršitev postopkovnega vidika drugega člena EKČP. Tudi iz poznejših primerov, kot so denimo Akdeniz proti Turčiji (27. 2. 2001), Avşar proti Turčiji (10. 7. 2001), Bilgin proti Turčiji (17. 7. 2001) in Orhan proti Turčiji (18. 6. 2002) izhaja, da se je praksa ESČP spremenila tako, da je v primerih prisilnih izginotij posameznikov, ki so bili v času izginotja pod oblastjo države in so bili v položaju, v katerem so bila ogrožena njihova življenja, dokazno breme na državi pogodbenici.

42Številni primeri množičnih kršitev pravice do življenja, s katerimi se sooča ESČP, so povezani z intervencijo Ruske federacije na območju Čečenije, zlasti z drugim oboroženim spopadom, ki se je začel septembra leta 1999. Od tega leta naj bi na tem območju prišlo do prisilnega izginotja od 3000 do 5000 oseb (Leach, s. 733). Rusija ni nikoli razglasila izrednega ali vojnega stanja in se ni sklicevala na določbo 15. člena EKČP (kar bi pomenilo derogacijo obveznosti iz EKČP), ampak je svoje delovanje, ki je avgusta in septembra leta 1999 vključevalo letalske napade, oktobra pa jim je sledila kopenska ofenziva, usmerjena na Grozni, Gudermes in na druge dele Čečenije, opredelila kot protiteroristično dejavnost. ESČP je Rusiji sicer priznalo pravico do ukrepanja zaradi nezakonite oborožene vstaje, vendar je poudarilo, da je potrebno zagotoviti ravnotežje med zasledovanim ciljem in uporabljenimi sredstvi. Sodišče se je oprlo na merilo absolutne nujnosti in ugotovilo, da je npr. zračno bombardiranje območij, kjer se nahaja civilno prebivalstvo, nezdružljivo s stopnjo previdnosti, ki se v demokratični družbi zahteva od organov, katerih naloga je vzdrževanje pravnega reda. Poleg prisilnih izginotij so bile v pritožbah zatrjevane kršitve, kot so npr. množično pobijanje civilnih oseb, izvensodni poboji in neizvajanje uradnih preiskav smrti. V primeru Isayeva proti Rusiji (25. 2. 2005) je šlo za kršitev pravice do življenja zaradi nedopustnega zračnega obstreljevanja konvoja civilnih osebnih vozil, v katerih so se vozili begunci iz mesta Grozni. Pritožnica je v primeru Imakayeva proti Rusiji (9. 11. 2006) uveljavljala kršitev 2. člena EKČP zaradi izginotja moža in sina. Oblasti je dan po izginotju prosila za uvedbo preiskave, ki je bila v konkretnem primeru popolnoma neučinkovita. Ne le zato, ker ruske oblasti niso bile pripravljene razkriti uradnih dokumentov (označenih kot vojaška skrivnost), s katerimi bi bilo mogoče pojasniti okoliščine izginotja, temveč tudi zaradi njihove odkrite nepripravljenosti za sodelovanje s Sodiščem, je ESČP ugotovilo kršitev. V večini primerov ni šlo le za kršitev postopkovnega vidika pravice do življenja, temveč tudi za kršitev vsebinskega vidika: iz dokazov je namreč izhajalo, da so za številne smrti odgovorni predstavniki države.

Smrtna kazen in eksteritorialno varstvo pravice do življenja

43Do oktobra leta 2010 so Protokol št. 6, ki prepoveduje smrtno kazen v času miru in jo izjemoma dopušča le v času vojne, ratificirale vse članice Sveta Evrope z izjemo Rusije, ki ga je zgolj podpisala. Protokola št. 13 k EKČP, ki smrtno kazen odpravlja v vseh okoliščinah, nista podpisali Rusija in Azerbajdžan. Z izjemo treh držav so ga preostale države članice Sveta Evrope že ratificirale. Vsebina določbe drugega stavka prvega odstavka 2. člena EKČP se je z navedenima protokoloma – ob upoštevanju nepodpisov oziroma neratifikacij določenih držav – bistveno spremenila. Iz preambule Protokola št. 13 k EKČP izhaja, da je pravica do življenja temeljna vrednota v demokratični družbi. Odprava smrtne kazni je bistvenega pomena za njeno učinkovito varstvo in tudi zaradi polnega priznanja prirojenega dostojanstva vseh ljudi.

44V odmevnem primeru Öcalan proti Turčiji (12. 5. 2005), v katerem je Turčija junija 1999 voditelja prepovedane Delavske stranke Kurdistana obsodila na smrt, ESČP še ni bilo pripravljeno zavzeti stališča, da se je v državah članicah Sveta Evrope ustalila praksa, ki ima izvajanje smrtne kazni za nehumano in ponižujoče kaznovanje v smislu tretjega člena EKČP. Pritožniku je bila smrtna kazen po sprejemu Zakona št. 4771 dne 9. 8. 2002 spremenjena v dosmrtno zaporno kazen, Turčija pa je 12. 11. 2003 ratificirala Protokol št. 6 k EKČP. Sodišče je menilo, da že iz same zgradbe 2. člena EKČP izhaja, da je izvršitev smrtne kazni osebe, ki ji ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, nedopustno. Čeprav ESČP ni ugotovilo kršitve določbe 2. člena EKČP, je vendarle zavzelo stališče, da (v povezavi z določbo 3. člena EKČP) izrek smrtne kazni v nepoštenem sodnem postopku, in ki ga je izreklo sodišče, katerega neodvisnost in nepristranskost sta bili dvomljivi, predstavlja nehumano ravnanje in kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (par. 151-155, 175).

45Varstvo pravice do življenja je treba upoštevati tudi pri izgonih oziroma izročitvah posameznikov državam, v katerih jim grozi smrtna kazen (D proti Združenem kraljestvu; 2. 5. 1997). V primeru Soering proti Združenemu kraljestvu (7. 7. 1989) je Sodišče menilo, da izročitev pritožnika tuji državi (Združenim državam Amerike), v kateri bi bil v morebitnem sojenju zaradi umora lahko obsojen na smrtno kazen in čakanju na usmrtitev (ang. »death row phenomenon«), sama po sebi ne predstavlja kršitve 2. (ali 3.) člena EKČP. Pred izročitvijo državi, v kateri bi posamezniku grozila smrtna kazen, bi morala država, ki je ratificirala Protokol št. 6 k EKČP, od sprejemne države pridobiti posebna zagotovila, da se navedena sankcija ne bo izrekla, sicer bi lahko kršila Protokol št. 6. V primeru Shahram Sobhami proti Švedski (10. 7. 1998) je ESČP ugotovilo, da bi izgon pritožnika pomenil kršitev pravice do življenja, ker bi bil v Iranu zaradi svoje istospolne usmerjenosti usmrčen. V azilni zadevi Mahmoud Muhammed Said proti Nizozemski (5. 7. 2005) je ESČP odločilo, da bi izročitev pritožnika Eritreji pomenila kršitev prepovedi mučenja iz določbe 3. člena EKČP. Pritožnik, ki je bil eritrejski državljan in vojaška oseba, je zaradi nezakonitega pripora in življenjske ogroženosti dezertiral in pobegnil na Nizozemsko, kjer je zaprosil za azil. Ker bi mu v primeru vrnitve grozilo mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje oziroma kaznovanje, je ESČP njegovi pritožbi ugodilo in se ni še posebej ukvarjalo z vprašanjem kršitve pravice do življenja (par. 54–56). Na to določbo pa je oprlo odločitev v primeru Bader et al. proti Švedski (8. 11. 2005), v katerem je prepovedalo izročitev prosilca za azil Siriji.

46Omeniti je treba še poseben primer Laurence Dujardin et al proti Franciji (2. 9. 1991, par. ), v katerem je Komisija zavzela stališče, da francoski zakon o amnestiji, s katerim je država podelila amnestijo pred kazenskim pregonom osumljencev za umor sorodnikov pritožnikov, ne predstavlja kršitve pravice do življenja, ker je država pri tem zasledovala legitimen interes (pomiritev med prebivalci različnih okrajev na prekomorskem ozemlju Nove Kaledonije) in pri tem ni bilo porušeno ravnotežje med navedenim javnim interesom in interesom posameznikov do zagotavljanja varstva pravice do življenja. Vprašanje pravne podlage za kazenski pregon storilcev hudodelstev po mednarodnem in po domačem pravu je bilo predmet odločanja velikega senata ESČP v primeru Kononov proti Latviji (17. 5. 2010), v katerem je sodišče ugotovilo, da je med 2. svetovno vojno obstajala ustrezna pravna podlaga za pregon, obsojeni pritožnik pa bi se kot poveljujoči častnik v nekdanji sovjetski vojski (v enoti rdečih partizanov) moral zavedati, da so njegova dejanja (to je poboj civilistov v vasici Mazie Bati) protipravna in kazniva. Sodišče je sicer odločalo o kršitvi 7. člena EKČP, vendar se je v obrazložitvi naslonilo tudi na 2. člen. Poudarilo je, da je legitimno in predvidljivo, da država naslednica Sovjetske zveze uvede kazenske postopke proti osebam, ki so pod preteklim režimom storili zločine in njenih sodišč ni mogoče grajati zaradi uporabe in razlage pravnih predpisov, veljavnih v času nekdanjega režima, vendar upoštevajoč pri tem načela pravne države in nosilna načela v sistemu EKČP. Še posebej to velja v primeru, ki se nanaša na pravico do življenja kot vrhovno vrednoto v EKČP in v mednarodni hierarhiji človekovih pravic, glede katere imajo države pogodbenice EKČP primarno dolžnost varovanja. Dolžnost države, da preganja storilce, izhaja iz mednarodnega vojnega prava in običajev, pri čemer tudi določba 2. člena EKČP terja od države, da sprejme ustrezne ukrepe za varovanje življenja oseb pod njeno jurisdikcijo, kar vključuje tudi primarno dolžnost varstva pravice do življenja z vzpostavitvijo učinkovitih kazenskopravnih določb, ki odvračajo od kaznivih ravnanj, s katerimi je ogroženo človekovo življenje (par. 241).

Pozitivna obveznost varovati življenje

47Pomemben mejnik v razlagi vsebinskega dometa pravice do življenja iz prvega odstavka 2. člena EKČP je pomenila odločitev ESČP v primeru L. C. B. proti Združenemu kraljestvu (9. 6. 1998), v katerem je sodišče zavzelo stališče, da se navedena določba ne nanaša samo na zahtevo, da se morajo države pogodbenice vzdržati namernih in nezakonitih posegov v življenje, temveč da so z ustreznimi ukrepi dolžne varovati življenja oseb pod njihovo jurisdikcijo. Obravnavano je bilo vprašanje odgovornosti države za pritožničine zdravstvene težave (pojav levkemije), ki naj bi nastopile zaradi izpostavljenosti njenega očeta radioaktivnemu sevanju med jedrskimi poskusi na Božičnih otokih, kjer je opravljal vojaško službo. Ker pa pritožnica ni uspela dokazati vzročne zveze med nastankom bolezni in škodljivim ravnanjem države (to je neobveščanjem o nevarnosti jedrskih poskusov in mogočih posledicah za zdravje ljudi, kar bi ob zgodnjem ukrepanju lahko ublažilo pritožničine zdravstvene težave), je Sodišče pritožbo zavrnilo. Vendar je vzpostavilo odgovornost države zaradi opustitve ukrepov, s katerimi se varuje zdravje ljudi pred vplivi, ki ogrožajo življenje. V določenih konkretnih okoliščinah, ki nastopijo v življenju posameznika, ali so značilne za življenje ljudi v nevarnih situacijah ali dejavnostih, kot so denimo vojaški poskusi, obratovanje kemičnih tovarn, velika smetišča, načrtovanje policijskih ukrepov med množičnimi demonstracijami, je država dolžna izvesti ukrepe, s katerimi se odvrne nevarnost za življenje posameznikov.

48Posebne okoliščine v življenju posameznika so bile predmet odločanja v primeru Osman proti Združenemu kraljestvu (28. 10. 1998). Zalezovalec je vdrl v hišo pritožnikov in s strelnim orožjem ubil njihovega moža in očeta. Sodišče je obveznost države, da zagotovi ustrezne varovalne ukrepe, razlagalo ozko. Poudarilo je, da bi bila odgovornost države podana zgolj v primeru, ko bi pristojni organi vedeli ali bi morali vedeti za obstoj resnične in neposredne nevarnosti za življenje članov družine Osman, katere vzrok je kriminalno ravnanje tretjih oseb, in pristojni organi ne bi izvedli ukrepov, s katerimi bi bilo – v okviru razumne presoje – mogoče odvrniti navedeno nevarnost. Sodišče je poudarilo, da iz pozitivne obveznosti države izhaja zahteva, da mora država v svojem kazenskem pravu sprejeti učinkovite določbe, v prvi vrsti prepoved ubijanja in sankcije za nezakonit odvzem življenja, s katerimi je mogoče od posameznika odvračati kriminalne napade drugih oseb. Kazenskopravne določbe mora podpirati delujoči pravosodni sistem (»law enforcement machinery«), ki skrbi za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje njihovih kršitev. Ker v obravnavanem primeru ni bilo mogoče ugotoviti odločilnega trenutka, v katerem naj bi bila policija izvedela za navedeno nevarnost oziroma bi jo bila dolžna predvideti, je Sodišče očitek kršitve zavrnilo.

49Država je dolžna izvesti ustrezne ukrepe, s katerimi se odvrne nevarnost za življenje posameznika, tudi v določenih primerih, ko je izvor navedene nevarnosti sam posameznik. V primeru Keenan proti Združenemu kraljestvu (3. 4. 2001) je šlo za samomor v zaporu. Omenjena je že bila posebna odgovornost države za osebe, ki se nahajajo v ustanovah, kjer jim je odvzeta prostost in so pod nadzorstvom države. V navedenem primeru je bila za presojo posebej pomembna dodatna okoliščina, da je bil samomorilec mlajša oseba z resnimi duševnimi težavami. ESČP je v danem primeru ugotovilo, da je uprava zapora vedela za zapornikove zdravstvene težave in za njegov posebej ranljiv položaj in se temu ustrezno tudi odzivala. V obdobjih, ko je zapornik kazal samomorilske težnje, je bil vedno premeščen v bolnišnični oddelek, njegovo zdravstveno stanje pa preverjano vsakih 15 minut. Kritičnega dne je bil zapornik vrnjen v zaporniško sobo, saj ni kazal znakov zdravstvenih težav. Sodišče je zato menilo, da je bilo ravnanje uprave zapora razumno in ni prišlo do kršitve določbe drugega člena EKČP. Nasprotno je sodišče ugotovilo v primeru Renolde proti Franciji (16. 10. 2008), v katerem se je zapornik z zgodovino duševnih težav (in poskusov samomora) obesil v zaporniški celici. Uprava je bila seznanjena z njegovimi zdravstvenimi težavami, vendar ga je po napadu na paznika kaznovala z disciplinskim ukrepom premestitve v samico, kar je zdravstveno stanje zapornika izredno poslabšalo. Kljub pravočasnim opozorilom njegovih sorodnikov je uprava zapora ukrepala prepozno.

50V primeru Kontrová proti Slovaški (31. 5. 2007) je sodišče poudarilo, da je treba pozitivno obveznost države razlagati tako, da gre od države pričakovati »zgolj« razumno ravnanje in ne ravnanja, ki bi ji nalagalo nemogoče ali nesorazmerno breme (par. 50). Država v navedenem primeru, ko je bila policija obveščena o nasilnem ravnanju in grožnjah bivšega soproga pritožnice, ni izvedla ukrepov, s katerimi bi učinkovito obvarovalo pritožnico in njuna otroka, ki ju je oče ubil in nato storil samomor. Za neizpolnitve dolžnega razumnega ravnanja države je šlo tudi v primeru Budayeva in drugi proti Rusiji (20. 3. 2008), v katerem je bila odgovornost države podana zaradi opustitve dolžnih ukrepov na področju, kjer je redno prihajalo do zemeljskih plazov na naseljenem območju. Za grozečo nevarnost v okolju je država vedela, vendar ni poskrbela za ustrezne obrambne ukrepe in ni vzpostavila sistema opozarjanja pred znano nevarnostjo. Iz obrazložitve odločbe ESČP izhaja, da je imela država realno možnost preprečiti smrt moža prve pritožnice, ki je umrl med zrušitvijo nadstropij v večstanovanjski hiši, iz katere je reševal svoje starše.

51Pozitivno obveznost držav pogodbenic varovati življenja ljudi na njihovih ozemljih je ESČP začelo razlagati vedno bolj široko in vključuje tako dolžno ravnanje države v primeru naravnih nesreč kot tudi nesreč, ki izvirajo iz nevarnih dejavnosti. Tako je npr. v primeru Öneryildiz proti Turčiji (30. 11. 2004) sodišče celó poudarilo, da je navedeno obveznost treba razumeti kot zavezujočo za državo v kontekstu vsake dejavnosti, javne ali nejavne, kjer bi lahko bilo ogroženo življenje posameznika. V navedenem primeru je zaradi slabega vzdrževanja (odsotnost sistema prezračevanja in odvajanja nevarnih plinov) večjega smetišča na obrobju Carigrada prišlo do eksplozije metana, ki je sprožila zemeljski plaz, le-ta pa je zasul barakarsko naselje, ki je ležalo pod smetiščem, ter povzročil smrt devetintridesetih oseb. Ne glede na dejstvo, da je bila za obratovanje smetišča odgovorna lokalna oblast in da je bilo barakarsko naselje postavljeno na črno, je bilo za ugotovljeno kršitev pravice do življenja odločilno dejstvo, da je bila država seznanjena z nekaj let pred nesrečo izdelano strokovno študijo, ki je opozarjala na grozečo nevarnost, ter kljub temu ni ustrezno ukrepala.

Obveznost uradne preiskave sumljive smrti

52Že v primeru McCann proti Združenemu kraljestvu je ESČP opredelilo zahtevo, ki od države pogodbenice terja izvedbo učinkovite preiskave sumljive smrti posameznika. Čeprav navedena postopkovna zahteva ni del besedila 2. člena EKČP, je po mnenju ESČP potrebna zato, ker sicer v praksi ne bi bilo mogoče učinkovito varovati vsebinskih zahtevkov, ki izhajajo iz pravice do življenja. Uradna preiskava ima glede na okoliščine lahko različne oblike, vendar njena izvedba ne sme biti odvisna od pobude prizadetih strank, ampak je država, takoj ko izve za tak primer, dolžna ravnati samoiniciativno. Podrobnejša merila glede uradne preiskave sumljive smrti je Sodišče izdelalo v zadevi Hugh Jordan proti Združenemu kraljestvu (4. 8. 2001), kjer je poudarilo naslednje vidike:

a) preiskava mora biti izvedena s strani neodvisnega telesa (par. 105–106); neodvisnost preiskave ne zahteva le odsotnosti hierarhičnih in institucionalnih povezav z vpletenimi v primer, temveč praktično neodvisnost preiskovalnega telesa; za člane preiskovalnega telesa mora biti izvedba preiskave obvezna (Ramsahai in drugi proti Nizozemski, 15. 5. 2007, par. 324); ta ni bila zagotovljena, če se tožilec pri preiskavi smrti izdatno zanaša na izpovedi policistov, udeleženih v dogodku (Ergı proti Turčiji, 7. 1998, par. 83–84);

b) preiskava mora biti izvedena celovito in z največjo natančnostjo (par. 108); tej zahtevi ni zadoščeno, če v preiskavi niso bili izvedeni vsi razumni ukrepi, kot so denimo: preverjanje morebitnih očividcev, ustrezno zavarovanje sledov smodnika oziroma drugih sledov, opustitev izvedbe posmrtnega medicinskega pregleda trupla, neupoštevanje očitnih dokazov, opustitev iskanja dodatnih dokazov, prepozno zaslišanje možnih osumljencev itd (glej npr. Bazorkina proti Rusiji, 27. 7. 2006);

c) s preiskavo je treba pričeti brez odlašanja in mora potekati razumno hitro (par. 108); hiter odziv države pri preiskavi uporabe smrtonosnega orožja je bistvenega pomena za ohranjanje javnega zaupanja v načelo pravne države, za odvračanje videza zarote ali toleriranja nezakonitega ravnanja države; prepozen začetek preiskave lahko bistveno ogrozi učinkovitost zavarovanja dokazov, npr. zbiranje pričevanj očividcev ali zbiranje forenzičnih dokazov (Finucane proti Združenemu kraljestvu, 1. 7. 2002); glej tudi primere Yaşa proti Turčiji (2. 9. 1998; par. 102–104), Çakıcı proti Turčiji (8. 7. 1999; par. 80, 87 in 106); Tanrikula proti Turčiji (8. 7. 1999; par. 109); Çiçek proti Turčiji (27. 2. 2001), Mahmut Kaya proti Turčiji (24. 10. 2004; par. 106–107).

d) v preiskavi mora biti možno ugotoviti odgovornost za smrt posameznika; to je posebej pomembno v situacijah, ko je za upravljanje oziroma za nadzor nad nevarno dejavnostjo odgovornih več ravni oblasti od lokalne skupnosti do države (prim. Öneryildiz proti Turčiji).

e) če so smrt osebe povzročili državni uslužbenci, mora biti v preiskavi možno ugotoviti: a) ali so bili posegi v življenje dopustni (to je v skladu z 2. odstavkom drugega člena EKČP) (glej primer Kaya proti Turčiji, 19. 2. 1998, par. 86), b) istovetnost teh oseb in c) zagotoviti – v primeru nedopustnih posegov – njihovo kaznovanje (glej primer Öğur proti Turčiji, 20. 5. 1999, par. 88); pri čemer ne gre za obveznost uspeha, ampak za obveznost prizadevanja (Hugh Jordan, par. 107; Ramsahai in drugi proti Nizozemski 325);

f) če se je preiskava začela na podlagi kazenske ovadbe, mora imeti vlagatelj možnost sodelovanja v vseh fazah kazenskega postopka;

g) v preiskavi morata biti zagotovljena: a) zadostna stopnja javnega nadzora, ki teoretično in dejansko zagotavlja odgovorno izvedbo preiskave, in b) učinkovita udeležba sorodnikov (oziroma bližnjih oseb) ubite osebe v obsegu, ki je potreben za zavarovanje njihovega pravnega interesa (par. 109; prim. tudi Bazokina proti Rusiji, 27. 7. 2006 in Paul and Audrey Edwards proti Združenemu kraljestvu, 3. 2002).

53Dolžnost izvesti učinkovito preiskavo ESČP ni omejena na primere, ko obstaja sum, da je do smrti prišlo zaradi delovanja državnih varnostnih organov, temveč tudi v bolj običajnih okoliščinah. V primeru Calvelli in Ciglio proti Italiji (17. 1. 2002), kjer je šlo za smrt otroka po porodu v zasebni bolnišnici, sodišče ni bilo soočeno z vprašanjem namernega posega v življenje, ampak s smrtjo zaradi domnevne zdravniške napake. Kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja nenaklepnega umora je zastaral zaradi trajanja kazenske preiskave. Sodišče je sicer navedlo, da se dolžnost države zagotoviti učinkovito preiskavo nanaša tudi na področje javnega in zasebnega zdravstva, kjer je tudi treba zagotoviti učinkovito preiskavo smrti, nato pa zavzelo dokaj neprepričljivo stališče, da je zahtevam varstva z vsebinskega in postopkovnega vidika zadoščeno že, če ima žrtev na razpolago le civilnopravno varstvo ali celo le pravico zahtevati uvedbo disciplinskega postopka in izrek disciplinskih sankcij. Ker niti v civilnem niti v kazenskem postopku ni bila zagotovljena učinkovita preiskava smrti, je bila ugotovljena kršitev 2. člena EKČP v primeru Šilih proti RS (9. 4. 2009). Pravica do življenja je lahko povezana tudi s pravico dostopa do zdravstvenih storitev. V primeru Ciper proti Turčiji (10. 5. 2001) je pritožnica inter alia zatrjevala, da je bilo Ciprčanom grške narodnosti in Maronitom na severnem delu Cipra, ki je še vedno pod turško zasedbo, zaradi omejitev svobode gibanja onemogočen dostop do zdravstvenih storitev. Glede omenjenih navedb pritožnice ESČP sicer ni ugotovilo kršitve 2. člena EKČP, vendar je izrecno poudarilo, da pravica do življenja vključuje tudi določen standard zdravstvene oskrbe, ki pa ga ni podrobneje opredelilo.

Začetek in konec človekovega življenja

54Med najtežja vprašanja, povezana z 2. členom EKČP, sodita vprašanji začetka in konca človekovega življenja. Med državami članicami Sveta Evrope in v mednarodnem pravu ni enotnega pogleda o tem. ESČP se je z navedenimi temeljnimi vprašanji ukvarjalo v primerih, ki so se nanašali na splav, evtanazijo in ravnanje z zarodki.

55Komisija je bila sprva zadržana do presoje skladnosti zakonske ureditve splava z določbo 2. člena EKČP (prim. X proti Norveški, 29. 5. 1961; in X proti Avstriji, 10. 12. 1976). Stališče je spremenila v primeru Brüggemann in Scheuten proti Zvezni republiki Nemčiji (12. 7. 1977). Pritožnici, ki je zaradi odločitve Zveznega ustavnega sodišča, s katero se je omejevalo možnosti za izvedbo splava, zatrjevala kršitev 8. člena EKČP, je Komisija priznala pravni položaj stranke. Komisija je zavzela stališče, da se nosečnost ne more nanašati izključno na področje zasebnega življenja, saj je življenje nosečnice tesno povezano z razvijajočim se zarodkom. Komisija se ni želela opredeliti do vprašanja, ali v navedenem primeru nerojen otrok pomeni »življenje« v smislu drugega člena EKČP, oziroma ali ga je mogoče imeti za bitje, zaradi katerega je – v skladu z določbo drugega odstavka 8. člena EKČP – mogoče upravičiti poseg v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi. Kršitve 8. člena EKČP ni ugotovila, ker vsako urejanje prekinitve nezaželene nosečnosti še ne pomeni posega v pravico do zasebnega življenja matere. V primeru X proti Združenemu kraljestvu (13. 5. 1980) je Komisija položaj stranke priznala tudi možu nosečnice, ki je želela splaviti iz zdravstvenih razlogov. Komisija je menila, da se izraz »vsakdo«, ki je uporabljen v več določbah EKČP, ne nanaša na obdobje pred rojstvom, a hkrati poudarila, da tega v redkih primerih – npr. v zvezi z določbo prvega odstavka 6. člena EKČP – ni mogoče izključiti. Splošna raba izraza »vsakdo« (»toute personne«) in okvir njegove uporabe v 2. členu EKČP ne vključuje nerojenega otroka. Glede izraza »življenje« in vprašanja, kdaj se začenja življenje, je Komisija opozorila na očitno razhajanje stališč v državah članicah. Medtem ko nekateri verjamejo, da se začenja s trenutkom spočetja, se drugi osredinjajo na trenutek ugnezdenja, na trenutek, ko je zarodek sposoben za življenje izven maternice, ali na trenutek rojstva (par. 12). Komisija meni, da zarodek nima absolutne pravice do življenja, ni pa se želela opredeliti do vprašanja, ali je treba 2. člen EKČP razlagati tako, da se na zarodek sploh ne nanaša, niti do vprašanja, ali je zarodku vendarle mogoče priznati pravico do življenja z določenimi omejitvami (par. 17). Ker je življenje zarodka intimno povezano z življenjem nosečnice, ga ni mogoče obravnavati povsem ločeno. Tudi v primeru H. proti Norveški (19. 5. 1992), kjer je splavu iz nemedicinskih razlogov nasprotoval oče nosečnice, se Komisija ni želela izreči o tem, ali zarodek uživa določeno pravno varstvo na podlagi prvega odstavka 2. člena EKČP. Poudarila je, da bi bilo tako varstvo v določenih primerih lahko upravičeno, vendar je opozorila predvsem na potrebo, da se odločanje o tem vprašanju prepusti polju proste presoje držav pogodbenic, med katerimi so glede tega vprašanja občutne razlike (več v komentarju k 55. členu).

56V primeru Boso proti Italiji (5. 9. 2002) je Sodišče pustilo odprto možnost, da se 2. člen EKČP pod določenimi pogoji lahko nanaša tudi na nerojenega otroka. Sodišče v odločbi navedenih pogojev sicer ni opredelilo, je pa poudarilo, da je treba v vsakem posameznem primeru tehtati pravice, svoboščine in interese staršev glede na njihovo medsebojno razmerje ali glede na nerojenega otroka. Stališče je ponovilo v primeru Vo proti Franciji (8. 7. 2005), kjer je šlo za nenameren splav po kontrolnem obisku pritožnice pri zdravniku. Pritožnica je namreč splavila zaradi malomarnega ravnanja zdravnika, ki jo je zaradi podobnega priimka zamenjal z drugo pacientko, pri kateri je moral izvesti invaziven medicinski poseg. Poseg in utero je pri pritožnici povzročil izgubo ploda. Pritožnica je kršitev določbe 2. člena EKČP utemeljevala z opustitvijo inkriminacije nenaklepnega uboja nerojenega otroka francoskega zakonodajalca (par. 46). V duhu skrajno zadržane presoje je Sodišče navedlo, da niti v navedenem primeru ni zaželeno ne možno in abstracto odgovoriti na vprašanje, ali je nerojen otrok oseba v smislu 2. člena EKČP. Ker o vprašanju narave in statusa zarodka in/ali fetusa med državami članicami ne obstaja niti znanstveno niti pravno soglasje, je odločitev o tem, kdaj se začne človekovo življenje v domeni držav pogodbenic (par. 40, 82–84). Hkrati pa je sodišče neprepričljivo opozorilo, da pomanjkanje jasnega pravnega statusa v nacionalnem pravu in v EKČP ne pomeni nujno, da je nerojenemu otroku odvzeto vsako varstvo v domačem pravu.

57Očitek kršitve 2. člena je ESČP zavrnilo tudi v primeru Evans proti Združenemu kraljestvu (10. 4. 2007), kjer je šlo za vprašanje pravice do uporabe zamrznjenega zarodka za umetno oploditev pritožnice, kljub nasprotovanju bivšega partnerja. Glede kršitve pravice do življenja zamrznjenega zarodka, ki se v skladu z zakonsko ureditvijo v takem primeru uniči, je ESČP odločilo, da se 2. člen EKČP nanj ne more nanašati, ker mu v domačem pravu ni priznana pravica do življenja oziroma pravno varovan interes do obstoja (par. 54).

58Nosilno odločitev v zvezi z evtanazijo je ESČP sprejelo v primeru Pretty proti Združenemu kraljestvu (29. 4. 2002). 43-letna pacientka, ki je bila zaradi degenerativne in neozdravljive bolezni motornega živčevja po eni strani odvisna od hranjenja po cevki, paralizirana od vratu navzdol in nezmožna razumljivega govornega izražanja, po drugi strani pa sposobna razumnega mišljenja in odločanja, je od pristojnih državnih organov zahtevala, da njenemu soprogu odobri imuniteto pred kazenskim pregonom, ki bi po zakonu sledil v primeru, če bi ji pomagal pri samomoru. Pritožnica se je sklicevala na pravico, da razpolaga s svojim življenjem, ki vključuje tudi konec življenja, iz katere naj bi izhajala dolžnost države, da ji to razpolaganje omogoči. Sodišče je navedlo, da v sodni praksi stalno poudarjajo obveznost države varovati življenje posameznika in da pravica do življenja ne vključuje njenega nasprotja, to je pravice do smrti (par. 39). Besedilo 2. člena EKČP se ne nanaša na vprašanje kvalitete življenja ali na odločitve posameznika o lastnem življenju. Ni je mogoče razlagati tako, da: (1) zagotavlja diametralno nasprotno pravico, to je pravico do smrti, ali da (2) ustvarja pravico do samostojnega odločanja v smislu, da posamezniku daje pravico izbirati smrt namesto življenja. Iz določbe, s katero je varovana pravica do življenja, ne izhaja pravica do smrti, ki bi jo mogla zagotoviti tretja oseba ali bi morala biti izvršena s pomočjo organov javne oblasti. Sodišče se je v argumentaciji izrecno oprlo na Priporočilo 1418 (1999) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in dostojanstva bolnih na smrt in umirajočih, ki v točki 9 c od držav pogodbenic zahteva ukrepe, s katerimi se varuje pravica do življenja, in poudarja, da želja na smrt bolnega ali umirajočega pacienta nikoli ne more oblikovati pravne pravice do usmrtitve s pomočjo tretje osebe (točka 9 c ii.), niti sama po sebi ne more oblikovati pravnega upravičenja za dejanja, katerih namen je usmrtitev (točka 9 c iii) (Pretty proti Združenemu kraljestvu, par. 24). Ne glede na navedeno je pustilo odprto vprašanje, ali država, ki z zakonodajo dopušča pomoč pri samomoru, krši pravico do življenja.