Miran Blaha, 2002

8EKČP govori o sindikalni svobodi v okviru določbe o svobodi združevanja (11. člen): “Vsakdo ima pravico, da mirno zboruje in se svobodno združuje, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese.”

9ESČP je že v več svojih odločitvah v zvezi s sindikalno svobodo po 11. členu EKČP (Nacionalni sindikat belgijske policije v. Belgija, 27. 10. 1975, A 19; Sindikat švedskih strojevodij v. Švedska, 6. 2. 1976, A 20; Schmidt in Dahlström v. Švedska, 6. 2. 1976, A 21) sprejelo razlago, da 11. člen EKČP ne zagotavlja nobenega posebnega obravnavanja sindikatov ali njegovih članov s strani države: kot na primer pravice, da se država z njimi posvetuje, da (kot delodajalec) sklene s sindikati kakršnokoli kolektivno pogodbo, ipd. ESČP je štelo, da niti dejstvo, da država zavrne sklenitev kolektivne pogodbe s sindikatom, niti generalna politika države, da zmanjša število sindikatov, s katerimi sklepa kolektivne pogodbe, nista v nasprotju s pravico do sindikalne svobode. ESČP očitno ozko (dobesedno, gramatikalno) razlaga 11. člen EKČP: pogojem je zadoščeno, če je zagotovljeno ustanavljanje sindikatov in možnost včlanjevanja vanje.

10Sodišče prav tako šteje, da 11. člen EKČP zagotavlja predvsem varstvo zoper vmešavanje države v ustanavljanje in delovanje sindikatov. Glede negativne pravice do združevanja je po začetnem nihanju Komisije in sodišča (zadeve X. v. Belgija, Application Nr. 1038/61; Young, James in Webster v. Velika Britanija, 13. 8. 1981, A 44; in Sibson v. Velika Britanija, 20. 4. 1993, A 258-A), sodišče v zadevi Sigurdur A. Sigurjonsson v. Islandija (30. 6. 1993, A 264) sprejelo stališče, da 11. člen EKČP vključuje tudi negativno pravico do združevanja. Čeprav z določenim pridržkom, saj se pri tem ni opredelilo, ali je negativno pravico do združevanja treba obravnavati na enakih izhodiščih kot pozitivno.

11Toda učinkovita pravica do združevanja ne more biti omejena (skrčena) na golo dolžnost države, da se ne vmešava. Zgolj negativni koncept ne bi bil združljiv z vsebino in namenom člena 11. Ta zahteva včasih sprejem pozitivnih ukrepov, če je potrebno tudi glede razmerij med posamezniki (Young, James in Webster). Celo kadar v zadevi ne gre za neposredno (direktno) vmešavanje države, bo šlo kljub temu za njeno odgovornost, če je kršitev pravice iz 11. člena posledica njene nesposobnosti zagotoviti to pravico z nacionalno zakonodajo (Sibson). V zadevi Gustafsson v. Švedska (25. 4. 1996, Reports 1996-II) je ESČP podrobneje utemeljilo svojo težnjo k sprejemu odgovornosti države v primerih kršitev, ki jih storijo zasebniki (posamezniki): “Čeprav je bistveni cilj člena 11 zaščita posameznika zoper arbitrarno vmešavanje javne oblasti v uresničevanje njegovih pravic, je dodatna obveznost zagotoviti učinkovito uresničevanje teh pravic. […] nacionalna oblast je v določenih okoliščinah lahko zavezana, da posreduje (intervenira) v razmerjih med zasebniki tako, da sprejme razumne in ustrezne (sorazmerne) ukrepe za zagotovitev učinkovitega uresničevanja negativne pravice do združevanja.”

12Ustaljena praksa ESČP je, da EKČP ne obvezuje (oblasti) držav podpisnic le k spoštovanju pravic in svoboščin iz Konvencije, temveč tudi zahteva od njih, da zagotovijo uresničevanje teh pravic in svoboščin z varstvom in pravnimi sredstvi zoper kršitve. Obveznost, da zagotovijo učinkovito izvrševanje Konvencijskih pravic, vključuje tudi obveznost pozitivnega ravnanja države, celo (tudi) sprejem ukrepov na področju razmerij med posamezniki. Pri izbiri, katere in kakšne ukrepe bo sprejela, pa ima država široko polje proste presoje.