Igor Kaučič, 2011

5Postopek sprejemanja odločitve o spremembi Ustave  je vsebinsko najpomembnejša faza ustavne revizije. V tej fazi se namreč spremenjene ustavne določbe dokončno oblikuje. Pri tem PoDZ-1 izhaja iz načela, da je določitev predloga ustavnega zakona pridržana DZ kot ustavodajalcu (»gospodar« predloga postane DZ). To seveda ne pomeni, da lahko DZ povsem oziroma bistveno odstopi od predloga za začetek postopka za spremembo Ustave oziroma njegove osnovne usmeritve. Lahko pa ga vsebinsko spremeni, dopolni, predlaga spremembe drugih določb Ustave (npr. če je to potrebno zaradi uskladitve), ne more pa posegati v določbe Ustave, katerih spremembe niso vsebovane v predlogu za začetek postopka za spremembe Ustave. Če pa ugotovi, da predlog ni ustrezna podlaga za spremembo Ustave, bi ga moral DZ zavrniti že v prvi fazi postopka.

6Predlog ustavnega zakona pripravi Ustavna komisija na podlagi sklepa in stališč DZ, sprejme pa ga z dvotretjinsko večino glasov vseh njenih članov (179. člen PoDZ). Če tega predloga ne sprejme, lahko DZ sklene, da je postopek za spremembo Ustave končan ali pa sprejme stališča, ki naj jih Ustavna komisija upošteva pri pripravi novega predloga ustavnega zakona (180. člen PoDZ).

7Predlog ustavnega zakona, ki ga je pripravila Ustavna komisija, obravnava DZ. K predlogu ustavnega zakona ni mogoče vložiti amandmaja. Poslanci oziroma poslanske skupine lahko predlagajo spremembe in dopolnitve predloga ustavnega zakona le preko svojih predstavnikov v Ustavni komisiji. Ustava določa, da DZ sprejme ustavni zakon z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev DZ (absolutna kvalificirana večina), to je z vsaj 60 glasovi poslancev. Če predlog ustavnega zakona ni sprejet, je postopek za spremembo Ustave končan (181. člen PoDZ).

8Predlog ustavnega zakona lahko vsebuje več sprememb posameznih določb Ustave, zato je treba pri glasovanju o takem ustavnem zakonu razlikovati med spremembami, ki so medsebojno povezane, in med relativno samostojnimi, z drugimi deli nepovezanimi spremembami Ustave. Če Ustavni zakon vsebuje večje število sprememb Ustave, ki so medsebojno neposredno povezane in predstavljajo vsebinsko zaokroženo celoto, se glasuje o ustavnem zakonu v celoti. To je skladno z načelom enotnosti materije in konsistentnostjo Ustave.

9V drugem primeru, ob spreminjanju večjega števila različnih in medsebojno nepovezanih ustavnih določb, bi bilo potrebno kvalificirano večino doseči za vsako samostojno določbo (ali skupino med seboj povezanih določb) posebej. To velja tudi v primeru, da ustavni zakon vsebuje več med seboj povezanih, a z ostalimi deli nepovezanih sprememb Ustave. Oporo za tako razlago daje tudi 5. a člen ZRLI (glej komentar k 170. členu). V primeru, da bi nekatere, z drugimi deli ustavnega zakona nepovezane določbe, dobile zadostno podporo poslancev, druge pa ne, bi morala Ustavna komisija izdelati prečiščeno besedilo ustavnega zakona, ki ne bi vsebovalo v DZ zavrnjenih določb, in tak ustavni zakon bi moral DZ na končnem glasovanju sprejeti kot celoto. Naprej bi moral glasovati o posameznih členih oziroma delih predloga ustavnega zakona, nato pa še o celotnem ustavnem zakonu. Taka razlaga je skladna tudi s 169. členom Ustave, ki določa, da mora DZ z dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev sprejeti akt o spremembi Ustave (kot celoto) in ne njegovih posameznih določb.