Aleš Galič, 2011

73Predstavljena stališča omogočajo Ustavnemu sodišču poseg, kadar obstaja enotna in uveljavljena sodna praksa, z ustavno pritožbo izpodbijana sodna odločba pa od te prakse odstopa. Ni pa možnosti za poseg US v primeru, ko enotne sodne prakse sploh ni. Ustavni pritožnik zato ne more uspeti z navedbo, da je sodna praksa sodišč v Sloveniji glede določenega pravnega vprašanja različna in ne more pričakovati od US, da bo v takšnem primeru tisti organ, ki bo poskrbel za oblikovanje enotne sodne prakse. Le v obratnem primeru; namreč če bi sodišče v zadevi pritožnikov samovoljno in arbitrarno odstopilo od enotne sodne prakse, bi to lahko utemeljilo sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu (Up-183/00 z dne 29. 11. 2000). Predvsem je treba upoštevati, da je Vrhovno sodišče tisti organ, katerega naloga je  poenotenje sodne prakse – čl. 109 ZS. Vrhovno sodišče je tudi tisti organ sodne oblasti, od katerega je (bolj kot od US) pričakovati kvalitetno usmerjanje sodne prakse in razlago tistih zakonskih norm, ki ne posegajo na področje ustavnih pravic. Če pa se enotna sodna praksa ne more izoblikovati niti pred Vrhovnim sodiščem, pa je temu cilju namenjen institut (načelnih) pravnih mnenj, ki zavezujejo vse senate Vrhovnega sodišča  – čl. 110 ZS. Poenotenje sodne prakse glede navedenih vprašanj je naloga Vrhovnega sodišča, naloga US ob presoji ustavne pritožbe je zgolj preveriti, ali s to razlago sodišča navedenim določbam in institutom niso dala vsebine, ki bi bila nesprejemljiva z vidika kake ustavne pravice (Up-280/00 z dne 18.9.2001). Posredno pa lahko neenotnost sodne prakse utemelji poseg US, kadar je ta neenotnost v sodni praksi posledica nejasne pravne norme, katere vsebine ni mogoče doreči z uveljavljenimi metodami razlage. V takšnem primeru US lahko odloča v postopku presoje ustavne skladnosti zakona (tj. ne ob neposredni presoji ustavne pritožbe), v tem postopku pa pride v poštev tudi presoja z vidika 2. člena (pravna varnost). US je tako v nekem primeru ugotovilo, da je neenotna sodna praksa posledica nejasne zakonske ureditve oz. da neenotna sodna praksa kaže na nejasnost zakona (OdlUS XII, 71, U-I-32/02, Ur. l. 73/03).