Sebastian Nerad, 2011

5US ni pristojno odločati o medsebojni skladnosti zakonov, razen ko bi nastala taka nasprotja znotraj pravnega reda, da bi bila kršena načela pravne države (2. člen). Notranja neskladja v zakonu ali neskladja med zakoni se morajo reševati z ustaljenimi metodami razlage. Šele če pobudnik zatrjuje in utemelji, da neskladja med zakonskimi določbami ni mogoče odpraviti z metodami interpretacije, lahko gre za kršitev načel pravne države (OdlUS XI, 16, U-I-193/99 z dne 31. 1. 2002; OdlUS XVI, 17, U-I-70/04, Ur. l. 18/07). V zadevi U-I-278/07, Ur. l. 94/09 je US npr. zapisalo: »Zakona sta v razmerju splošni – specialni predpis, glede na to je z ustaljenimi metodami razlage predpisov mogoče ugotoviti njun pomen, ne da bi v pravnem redu nastale anomije, ki bi pomenile neskladje z načeli pravne države.« Navedeno velja tudi za neusklajenost podzakonskih predpisov ali predpisov lokalnih skupnosti – npr. v zadevi OdlUS XIII, 8, U-I-75/01, Ur. l. 19/04 je US ugotovilo takšno notranjo neskladnost občinskega statuta, da je že prerasla v kršitev 2. člena. Če US ugotovi, da so zaradi neusklajenosti kršena načela pravne države, lahko razveljavi (ali drugače sankcionira) samo en predpis ali pa celo oba (npr. v zadevi OdlUS XI, 23, U-I-227/00, Ur. l. 23/02 je razveljavilo oba zakona).

6Med zakoni ni hierarhije in dejstvo, da so zakoni po vsebini lahko v razmerju sistemski – izvedbeni ali splošni – specialni oziroma, da so določeni zakoni sprejeti v obliki zakonika, ne pomeni večje pravne veljave teh zakonov in zato ne vzpostavlja pristojnosti US. Prav tako tudi ne morebitna zahtevnejša večina, ki je potrebna za sprejem zakona. Če bi »navaden« zakon uredil materijo, za katero Ustava zahteva sprejem »kvalificiranega« zakona, bi se postavilo vprašanje skladnosti »navadnega« zakona z ustavno določbo, ki zahteva večjo večino. Zakon bi bil sicer lahko vsebinsko v celoti ustavno nesporen, postavilo pa bi se vprašanje, ali je bila ta vsebina sprejeta po ustavno pravilnem postopku.

7US tudi ni pristojno za presojo medsebojne skladnosti zakonov s Poslovnikom DZ – PoDZ (ta je sicer lahko predmet presoje – o tem več v nadaljevanju – ne more pa biti merilo presoje). Podobno kot pri zakonih, se lahko tudi tukaj postavi vprašanje ustavnosti zakona, če zakon, ki se sprejme z navadno večino, ureja poslovniško materijo, saj se PoDZ sprejema z dvetretjinsko večino navzočih poslancev (94. člen). V zadevi OdlUS XVI, 70, U-I-303/05, Ur. l. 89/07 so predlagatelji izpodbijali določbo ZDU, ki je glede predstavljanja Vlade v DZ posegla v določbo PoDZ. US je ugotovilo, da Ustava priznava DZ parlamentarno avtonomijo (94. člen), ki izvira iz načela delitve oblasti in katere bistvo je, da si parlament sam določa pravila, s katerimi ureja svoje delo in poslovanje. Z zahtevnejšo večino, ki jo Ustava zahteva za sprejem PoDZ »se želi preprečiti, da bi vsakokratna vladna večina spreminjala pravila, po katerih DZ sprejema zakone in druge odločitve«. Z izpodbijano zakonsko določbo pa je zakonodajalec v zakonu dodatno uredil poslovniško vsebino. »S tem je vprašanje, ki je po svoji naravi originarna vsebina poslovnika (in ki bi morala biti sprejeta z dvetretjinsko večino glasov navzočih poslancev), uredil z zakonom, ki se sprejema z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev.« US je zato ugotovilo, da je zakonska določba v neskladju s 94. členom in jo je razveljavilo.