Franc Testen, 2002

35V postopkih z ustavnimi pritožbami so pritožniki doslej največkrat uspeli z zatrjevanjem kršitve procesnih ustavnih pravic (npr. 3. odst. 19. člena, 20., 21., 22., 23., 25., 27., 29. in 31. člen). O tem glej pri komentarju k ustreznim členom. To dejstvo je delno posledica zadržanosti US pri oblikovanju meril presoje (gl. v nadaljevanju), delno pa tudi tega, da je Ustava (še posebej na področju kazenskega prava) pretežno procesnopravno naravnana.

36US je že pri obravnavi prvih ustavnih pritožb ugotovilo, da številne pritožbe ne odpirajo ustavnopravnih vprašanj, ampak pritožniki ta novi pravni institut razumejo kot še eno v vrsti pravnih sredstev za preizkus pravilnosti in zakonitosti odločb državnih organov. US je moralo samo izoblikovati merila za določitev obsega svoje presoje. V svojih sklepih tako stalno poudarja, da ni instanca rednim sodiščem in da ne presoja kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava samih po sebi. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijano odločbo kršena katera od človekovih pravic. To velja za vsa tri pravna področja – civilno, upravno in kazensko –, ne glede na to, da gre pri prvem praviloma za razmerja med prirejenimi subjekti, pri drugih dveh pa za razmerje med posameznikom in državo kot oblastjo. Tudi dejstvo, da gre npr. v kazenskih zadevah neredko za izjemno hude posege v pravice in svoboščine ljudi, ne daje podlage za uporabo bistveno drugačnih meril presoje na tem področju.

37Pri odločanju o ustavnih pritožbah pa US presoja tudi, ali sodišča v posamičnih primerih zakone uporabljajo in razlagajo v skladu z Ustavo oziroma z ustavnimi določbami o človekovih pravicah. Presoditi mora, ali bi, če bi zakon izrecno določil pravilo, kot ga je z interpretacijo oziroma uporabo v konkretnem primeru oblikovalo sodišče, takšno zakonsko določbo ocenilo kot protiustavno in jo zaradi nasprotovanja kakšni določbi o človekovih pravicah razveljavilo (t. i. Schummannova formula). Primeri, ko so ustavni pritožniki uspeli na tej podlagi (torej zaradi napačne razlage zakona, ki je kršila njihove človekove pravice), so v dosedanji praksi US razmeroma maloštevilni.

38US je glede presoje, ali je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo pravilno uporabljeno, podobno zadržano tudi v primerih, kadar je predmet odločanja (caput controversum) v izpodbijanem aktu ravno človekova pravica (to se lahko zgodi dokaj pogosto ne le v kazenskih in upravnih, marveč tudi v civilnih zadevah, saj je ena od značilnosti slovenske ustavne ureditve veliko število pravic, ki lahko učinkujejo tudi neposredno med posamezniki, ne le v razmerju do države). Tudi če je predmet spora (pred rednim sodiščem) človekova pravica, za uspeh ustavne pritožbe praviloma ne zadošča sama nezakonitost odločitve, ampak US presoja še, ali takšna napačna uporaba zakona krši tudi človekovo pravico. US doslej takšnega svojega pristopa ni izčrpneje utemeljilo. Po logiki stvari pa Schummannova formula v teh primerih deluje v mejah 15. člena: tudi zakonodajalec je lahko posegel v ureditev ustavne pravice le, kolikor je treba zaradi zakonske rezerve ali zaradi narave človekove pravice urediti način njenega uresničevanja, ali pa, kadar je omejevanje pravice dopustno zaradi človekovih pravic drugih. Če pri napačni uporabi takšnega zakona sodišče ni prekoračilo teh okvirov, tudi njegova nezakonita odločitev ne more biti protiustavna. Z drugimi besedami: zakonska nadgradnja človekove pravice ne uživa ustavnega ranga.

39US pa dokaj pogosto uporabi tudi kriterij, ki je sicer povezan s pravilno ugotovitvijo dejanskega stanja in s pravilno uporabo materialnega prava, glede na merilo presoje pa gre vendarle za kršitev procesne in ne materialne ustavne pravice. US namreč ob tem preizkusu izpodbijane odločbe presoja, ali ta ni morda tako očitno napačna ter (ali) brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti kot arbitrarno. US doslej še ni jasno povedalo, ali razlikuje med očitno napačno odločitvijo in takšno, ki je (samo) brez razumne pravne utemeljitve. (Glede morebitne takšne razlike gl. npr. v zadevi OdlUS X, 114, Up-232/00, Ur. l. 45/2001 – zlasti tudi odklonilno LM). Če ugotovi takšno pomanjkljivost izpodbijane odločbe, jo kvalificira kot kršitev 22. člena, izpodbijani posamični akt odpravi ali razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.