Komunikacija v realnem času in shranjeni podatki o komunikaciji
Goran Klemenčič, 2011
27V nasprotju z neposredno fizično komunikacijo ali komunikacijo preko klasične telefonije imajo elektronske komunikacije, opravljene s pomočjo informacijskih sistemov, pomembno specifiko – shranjevanje podatkov. Zato je v pravnem in praktičnem smislu treba ločiti situacije: a) nadzora in prestrezanja komunikacije v realnem času; b) zasega ali zavarovanja vsebine komunikacije oziroma že shranjenih podatkov. Prvi je smiselno podoben prisluškovanju in snemanju telefonskih pogovorov, druga dva pa nadzoru klasičnih pisemskih pošiljk oziroma zasegu predmetov in dokumentov npr. pri hišni preiskavi. Predvsem je pomembno razumeti, kdaj gre za zaseg na primer e-pošte in kdaj za njeno prestrezanje oziroma nadzorovanje v realnem času (prikrit preiskovalni ukrep). Zaradi tehničnih lastnosti elektronskih komunikacij je namreč malo verjetno, da jo bo državni organ prestrezal med njenim potovanjem po telefonski liniji ali drugem kablu. Običajno bo od upravljavca e-poštnega strežnika zahteval, da priredi sistem tako, da bo računalnik izdelal kopijo določenih (na primer od določenega pošiljatelja) ali vseh prihodnjih sporočil, prispelih na uporabnikov naslov, in jih shranjeval v njem oziroma državnemu organu dostopnem mestu. Čeprav gre v tem primeru na prvi pogled za zaseg e-pošte, s pravnega vidika to dejansko pomeni prestrezanje in nadzorovanje komuniciranja. Ključ za razdelitev je v dejstvu, ali gre v posameznem primeru za zaseg že prispele komunikacije (ex tunc) ali za »zaseg« pričakovane komunikacije (ex nunc).
28Na to razliko smo opozorili predvsem zaradi pomanjkljivosti procesne zakonodaje, ne zaradi samega obsega varstva pravic iz 37. člena; slednji varuje tako komunikacijo v realnem času (pred nadzorovanjem in prestrezanjem) kot že shranjeno komunikacijo oziroma z njo povezane prometne podatke (pred zasegom). Glej Up-106/05, 2008. S stališča obsega ustavnega varstva je torej nepomembno, ali gre za zaseg posredovanega sporočila (npr. zaseg pisma ali na telefonu shranjenega SMS ali na računalniku shranjene e-pošte) ali za njegovo prestrezanje (npr. prisluškovanje telefona ali nadzor elektronske pošte) v realnem času. Predmet omejitev je oboje, čeprav je res, da je slednje (prestrezanje ali prisluškovanje) praviloma opravljeno na prikrit način, brez vednosti prizadete, nadzorovane osebe.
29Poseg v pravico do komunikacijske zasebnosti nastane že s samim dejstvom, da je nekdo izven ustavnih in zakonskih omejitev prestregel komunikacijo in se seznanil z njeno vsebino (glej Kopp proti Švici, 25. 3. 1998, Reports 1998-11). Pri tem je nepomembno, ali je bilo prestreženo sporočilo pozneje uporabljeno v kakršenkoli namen (npr., ali so bili izsledki prisluškovanja dejansko uporabljeni v poznejšem kazenskem postopku). Če se je to zgodilo, se kršitvi 37. člena praviloma pridruži še nedovoljen poseg v 38. člen (varstvo osebnih podatkov).
Literatura k členu:
Agre/Roienberg (ed.), Technologv and Privacv, The New Landscape, The MIT Press, Cambridge 1998;
Burkell, ‘Deciding for Ourselves: Some Thoughts on the Psychology of Assessing Reasonable Expectations of Privacy’, Canadian Journal of Criminology & Criminal Justice 50 (3) 2008;
DeCew, In pursuit of Privacv – Law, Ethic and the Rise of Technologv, Corncll Universitv Press 1997;
Jenull, Preiskovanje komunikacijske zasebnosti, PP 10/15, 2009;
Jordan, Decrypting the Fourth Amendment: Warrantless NSA Surveillance and the Enhanced Expectation of Privacy Provided by Encrypted Voice over Internet Protocol, Boston College Law Review, maj 2006;
Kovačič, Nadzor in zasebnost v informacijski družbi, FDV 2006;
Makarovi, Ustavno varstvo zasebnosti komunikacijskih naprav v inšpekcijskih in prekrškovnih postopkih, Zbornik 6. dnevov prekrškovnega prava, GV 2011;
Podpečan, Veliki brat je v vaši pisarni, PP 19, 2007;
Schoeman, Privacv and Social Freedom, Cambridge Universitv Press, 1992;
Solove, Reconstructing Electronic Surveillance Law, George Washington Law Review 72, 2004;
Solove, Understanding Privacy, Harvard University Press, 2008;
Teršek, Ustavnopravna analiza razmerja med 35. in 37/2. členom Ustave RS , PP 10, 2003;
Trechsel, Human Rights in Criminal Proceedings, Oxford University Press 2006;
Vuksanović, Nekateri aktualni problemi komunikacijske zasebnosti, Nadzor telekomunikacij, PP, 26/33;
Zalar, A.: (Tele)komunikacijska zasebnost v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice, PP 14, 2000;
Zupančič B. M. et al., Ustavno kazensko procesno pravo, 3. izdaja, Ljubljana 2000;
Žirovnik, (Ne)potrebnost stranskih žrtev pri zakonitih posegih v (tele)komunikacijsko zasebnost, PP 23, 2010.