France Bučar, 2002

Ta ustavna določba ima brez dodatne zakonodajne opredelitve samo deklaratoren značaj. Ničesar namreč ne pove, kaj naj bi določba normativno pomenila, kakšne naj bi bile njene pravne posledice tako za državo kot tudi za samo glavno mesto.

Najprej je treba opozoriti, da je Ljubljana glavno mesto Slovenije, ne njena prestolnica. Imperialni blišč in mogočnost, ki se zgodovinsko navezujeta na pojem prestolnice, sta se z njim povezala šele v poznejšem razvoju. Prvotno je prestolnica dejansko pomenila kraj, kjer se zadržuje prestol. Za zgodnji srednji vek je značilno, da vladar ni imel svoje stalne prestolnice, ampak se je selil iz kraja v kraj ter na samem kraju urejal državne zadeve in delil pravico. Vsa najvišja izvršna in sodna oblast je bila namreč osredotočena v njegovi osebi. Sam prestol pa je seveda pritegoval k sebi najrazličnejše mogočnike, ki so vedno želeli biti v bližini izvora najvišje moči in tako k vladarskemu blišču dodajali še svojega ter celo tekmovali z njim. Tako je nastajal pojem prestolnice, ki pa kot tak nima normativnega pomena. Uporablja se tudi v vlogi drugih, nedržavnih funkcij, kot npr. kulturna, industrijska, zgodovinska prestolnica ipd.

Z razvojem moderne države se je spremenila tako vloga samega vladarja kot tudi narava državnih zadev. Vladar je vedno bolj prevzemal le simbolne in predstavniške funkcije, državne pa so se institucionalizirale in so zato kot take potrebovale tudi povsem določen locus siti. Ni nujno, da so vse osredotočene na enem samem mestu, povsem gotovo pa je, da morajo imeti jasno določeno mesto. Mesto, kjer so stalno locirane državne institucije, ki predstavljajo najvišjo državno oblast in kjer se za državo sprejemajo odločitve, ki so temelj za odločanje v vsem izvedbenem procesu vseh državnih organov na vseh stopnjah oblasti, je glavno mesto. Glavno mesto ima tako izrazito funkcionalno poslovni značaj. Tudi predstavniške dejavnosti, povezane z najvišjimi državnimi organi in ki se jih zato skoraj vedno drži tudi določen zunanji blišč, so pojmovane kot dejavnost upravljanja države. Zato glavno mesto, ne prestolnica.Vendar je tudi pojem glavnega mesta samo denominacija brez normativnih posledic, če tej ustavni določbi ne sledi posebna zakonska ureditev, ki bi določala izvedbene posledice tega določila. Tudi iz pojma glavnega mesta še ne sledi, kateri najvišji državni organi imajo obvezno sedež v tem mestu in še posebej, ali je veljavnost njih odločitev vezana na kraj izdaje, tj. na glavno mesto.Tudi ni določeno, ali nek organ lahko veljavno sklepa izven svojega zakonitega sedeža ali pa si lahko tak kraj poljubno izbira.

Cela vrsta najrazličnejših posebnih razmerij pa nastaja med državo, po svojih najvišjih organih locirano v glavnem mestu, in mestom kot nosilcem lastne samouprave. Predvsem državna predstavniška funkcija terja tudi po gmotni strani raven in standarde kakovosti celotne mestne infrastrukture, urejenosti mesta, sposobnosti zadovoljiti potrebe po bivanju, prometu, kulturnih institucijah itd., ki odražajo ne samo moč in ugled mesta, ampak države kot celote, čeprav se nujno odražajo na območju mesta. S tem je mesto postavljeno pred posebne, dodatne zahteve, ki jim mora žrtvovati zadovoljitev nekaterih drugih lastnih potreb ali jih financirati iz drugih virov. Različni obiski tujih predstavnikov in mednarodna srečanja lahko posegajo v normalni življenjski utrip mesta in terjajo ne samo finančni odziv, ampak tudi vrsto različnih upravnih posegov, ki včasih motijo meščane pri njihovih vsakodnevnih opravilih in navadah. Mesto mora zagotoviti celo vrsto novih reprezentančnih zmogljivosti, omogočiti delovne in bivalne prostore za tuja predstavništva in se srečevati z novimi ali dodatnimi zahtevami zaradi priliva novih ljudi z novimi zahtevami. Država ne more zadovoljevanje vseh teh dodatnih dejavnosti, finančnih bremen in s tem povezanih dejavnosti enostavno prevaliti na ramena mesta. In po drugi strani, država ne more brez privolitve mesta posegati na področja, ki spadajo v izključno pristojnost mestne samouprave.

Od zadovoljevanja takih dodatnih nalog in finančnih bremen pa ima tudi mesto samo velike neposredne koristi in še veliko več posrednih. Povečuje se njegova gospodarska dinamika, povečuje se razvoj njegovih zmogljivosti, mesto prehaja na višjo raven razvoja tako v civilizacijskem kot kulturnem pogledu, dviguje se njegov ugled, ta pa sam po sebi priteguje v mesto nove nosilce in izvore razvoja in ustvarjalnosti.

Ta razmerja med mestom in državo so po svoji naravi taka, da jih je mogoče od primera do primera ali na splošno urejati s posebnimi pogodbami, pomemben del pa je takih, da bi jih kazalo smotrno urediti le z normativnimi predpisi.