Ivan Bele, 2011

1Nezdružljivost funkcije državnega tožilca je v tem členu določena v enakem besedilu kot nezdružljivost sodniške funkcije v 133. členu, kar samo še podkrepljuje stališče, da mora biti po Ustavi opravljanje obeh funkcij enakovredno neodvisno vsaj navzven, to je v razmerju do drugih državnih organov, političnih strank ali drugih dejavnosti z možnimi nasprotnimi interesi. Z določbo tega člena se izključujejo možnosti, da bi državni tožilec zahtevano enako uporabo zakona pri vlaganju in zastopanju obtožb zanemaril v korist druge funkcije. Ustava sama ne daje odgovora, kaj je s funkcijami v mednarodnih organizacijah, vendar to ni ovira, da tega zakon ne bi podrobneje določil. Posledica nezdružljivosti  po tej določbi je, da funkcija državnega tožilca preneha, ko sprejme nezdružljivo funkcijo. Sporno pa je, ali je prav, če se z zakonom dovoljuje, da državnemu tožilcu med opravljanjem funkcije v drugem državnem organu ali dejavnosti samo miruje. Ni dvoma, da Ustava tega izrecno ne prepoveduje, vendar pa tak privilegij na splošno v državni organizaciji ni sprejemljiv.  Funkcija namreč ni licenca, habilitacija, naziv ali podobna pridobljena pravica, ampak gre za pooblastilo, ki ga kdo lahko ima ob opravljanju določenih zadev. Ko to preneha, preneha tudi funkcija, saj bi sicer prišli do nevzdržnega položaja, ko bi kdo ponovno začel opravljati funkcijo, čeprav je določen čas delal v nasprotju z njo.