Ivan Bele, 2011

1Razpravljanje, v kateri del oblasti pri njeni trojni delitvi pravzaprav tožilec spada, ne pripelje do pomembnih spoznanj o položaju tega državnega organa. Z vidika udejanjanja prava je na dlani, da državno tožilstvo le uporablja predpise, vendar na drugačen način kot sodišče, zato lahko spada le v okrilje izvršilne oblasti. Za opredelitev njegovega položaja je bolj kot vse drugo pomembno upoštevati, da Ustava, ki številnih organov izvršilne oblasti, med njimi celo takih, ki so obsežni in jih po tradiciji nujno pozna vsaka država (na primer vojska, policija, inšpekcije itd.), sploh ne omenja, posebej določa državno tožilstvo in v njem delujočim državnim tožilcem zaupa posebno funkcijo vlaganja in zastopanja kazenskih obtožb (1. odst. tega člena) ter to funkcijo nato razglaša za nezdružljivo s funkcijami v vseh drugih državnih organih (136. člen). Taka ustavna opredelitev se lahko razume samo tako, da naj se državnemu tožilstvu zagotavlja kar največja možna neodvisnost in samostojnost. Za zakonodajne in sodne organe je povsem razumljivo, zakaj morajo spoštovati neodvisnost državnega tožilstva: zakonodajni organ zato, ker bi z vpletanjem v konkretne kazenske zadeve pri državnem tožilstvu porušil demokratično načelo o trajni delitvi oblasti, sodni organ pa zato, ker bi s kršitvijo neodvisnosti državnega tožilstva hkrati kršil tudi lastno neodvisnost, ki si jo je v kazenskih zadevah lahko pridobil prav s tem, da s prepustitvijo pobude za uporabo zakona v kazenskih zadevah lahko opravlja funkcijo sojenja sam. Razlog za neodvisnost državnega tožilstva od vseh drugih organov je videti tudi v tem, da je v njegovi pristojnosti predvsem odločanje o uporabi kazenskega zakona, to je zakona, ki ima tudi v Ustavi poseben status. Država zagotavlja ljudem varnost s kaznovanjem storilcev kaznivih dejanj le, če pri tem deluje v skladu z načelom zakonitosti iz 28. člena in z enako uporabo kazenskega zakona za vsakogar, če pa tega ne spoštuje, se kaznovanje sprevrže v nezakonito nasilje. Funkcija državnega tožilca je torej prav v tem, da se legaliteta iz določbe 28. člena udejanji s procesno legaliteto, le-to pa lahko stori samo tak državni organ, ki je neodvisen od vseh drugih državnih organov in njihovih političnih interesov v zvezi z delovanjem države. Zato je treba pri delu tožilstva izključiti vse tiste oblike podrejanja, ki so značilne za organe izvršilne oblasti, vključno z vlado in njenimi ministrstvi, ker bi vsako vpletanje v funkcijo državnega tožilstva, da vlaga obtožbe in jih zastopa, že lahko šteli za odstopanje od pravne države. Seveda pa v demokratični državi z zahtevo po neodvisnosti ni mogoče zavračati nadzora javnosti, saj je cilj kaznovanja in kazenske odgovornosti v vsakem primeru ponovna vzpostavitev pravnih razmerij in pogojev za sobivanje po storitvi kaznivega dejanja. Tudi če se državni tožilec ne strinja z načinom odzivanja javnosti, svoje uporabe kazenskega zakona ne sme skrivati pred njo, prav tako pa ga tudi noben drug organ ne sme obvezovati k varovanju zaupnih podatkov o poskusih vplivanja na njegovo delo.

2Ob navedbah v prvem odstavku tega člena, da ima lahko državni tožilec še druge z zakonom določene pristojnosti, bi lahko prišle v poštev še štiri vrste dodatnih pristojnosti, s katerimi se: 1. razširja sodelovanje v kazenskem postopku na opravila pred vlaganjem in zastopanjem obtožb in še po izrečenih sodbah, 2. omogoča udeležbo državnega tožilca še v drugih kaznovalnih postopkih (zoper mladoletnike, zoper pravne osebe, za prekrške ipd.), 3. dovoljujejo posamezna opravila v drugih sodnih postopkih (pravdni, nepravdni, upravni spor, ustavna pritožba ipd.) in 4. sodelovanje pri delu drugih državnih organov zunaj sodstva (na primer navzočnost na sejah Državnega zbora in njegovih delovnih teles, sodelovanje pri izdelavi predlogov zakonov, zlasti s področja ministrstva za pravosodje ipd.).  Brez dvoma bi bile v skladu s temeljno, v Ustavi določeno funkcijo. le pristojnosti pod točko 1 n 2, medtem ko bi bilo treba glede prisilnosti do 3. in 4. točke uvesti vsebinsko omejitev na vprašanja, ki zadevajo protipravnost, izhajajočo iz določb o kaznivih dejanjih. Če pa gre za nastopanje državnega tožilca pred Državnim zborom, pa se kaže predvsem omejiti na diskurz o primernosti zakonov, ki jih uporablja državno tožilstvo. Vse drugo razširjanje pristojnosti državnega tožilstva bi že lahko negativno vplivalo na njegovo zmožnost neodvisnega opravljanja temeljne funkcije – enake uporabe zakona zoper vsakogar pri vlaganju obtožb in njihovem zastopanju.

3Z besedilom iz drugega odstavka, da ureditev in pristojnost državnih tožilstev določa zakon, se navidezno le ponavlja misel, ki je navedena že v samem prvem odstavku, ko omenja še »druge, z zakonom določene pristojnosti«. Misel pa le ni popolnoma enaka, ker je izraz pristojnosti v prvem odstavku uporabljen za označevanje pooblastil državnega tožilca kot fizične osebe, v drugem odstavku pa za določanje delokroga tožilstva kot državnega organa. Ob tej razliki je bistvenega pomena, da v obeh primerih Ustava prenaša organiziranje delovanja državnega tožilca in tožilcev na zakon oziroma na zakone. Tako poleg Zakona o državnem tožilstvu spada med »matične« zakone glede pooblastil javnega (državnega?) tožilstva predvsem ZKP, ki pa se žal v času tranzicije še vedno ni stabiliziral in je pri njegovih tako rekoč že nepreglednih številnih spremembah največkrat šlo pravzaprav za poseganje v pristojnosti državnega tožilca. Glede na skopo opredelitev funkcije državnega tožilca v sami Ustavi je seveda malo verjetno, da bi zakon pri določanju ureditve državnih tožilstev lahko neposredno ravnal v nasprotju z Ustavo, vendar pa to še ne pomeni, da je vsakršna zakonska ureditev državnega tožilstva lahko sprejemljiva z vidika ustavne opredelitve države kot pravne države. Tudi iz veljavnega zakona o državnem tožilstvu se namreč lahko razbere, da temelji na izhodiščih, za katera bi v celoti težko dobili potrditev v Ustavi. Eno takih spornih izhodišč se kaže v usmeritvah, da naj bi se funkcija sodnika in državnega tožilca po načinu izvajanja čim bolj izenačili. Tako se predvsem po nepotrebnem predvideva, da naj bi tudi državni tožilci prejemali zadeve po vnaprej predvidenem zakonitem vrstnem redu, kar sicer brez nadaljnjega mora veljati za sodnike zaradi zagotavljanja njihove nepristranskosti v skladu z določbo prvega odstavka 23. člena, ki pa za državno tožilstvo sicer ne more veljati. Obdolženec v kazenskem postopku nima nobene pravice izbirati si državnega tožilca, le-ta pa tudi ob uporabi kazenskega zakona ni dolžan zagotavljati obtožencu enakovrednega varstva, kot ga mora imeti pred sodiščem, zato tudi ni nobenega razloga, da se ne bi dodeljevanje in morda tudi predodeljevanje zadev pri državnem tožilstvu opravljalo po drugačnih načelih (na primer z delovnimi dogovori znotraj vsakega državnega tožilstva). Glede na to, da za državnega tožilca ni pomembno, ali uživa zaupanje osebe, proti kateri vlaga in zastopa obtožbe, bi lahko tudi v tožilstvih v večjem obsegu, ne samo pri že predvidenih sestavljanjih posebnih skupin, negovali pri delu konziliarnost. Seveda mora tudi državno tožilstvo spoštovati normative samostojnosti, ki na splošno veljajo za intelektualno delo pri uporabi zakonov, ter stanovitno osebno pooblaščenost za vlaganje obtožbe in zastopanje pred sodiščem v posamezni zadevi, vendar pa je vse to treba vključiti v osnovne smotre posebnega pravnega delovanja, da se kazenski zakon uporabi enako za vse. Tako se za državna tožilstva utemeljeno meni, da glede krajevne in stvarne pristojnosti morajo biti prilagojena organizaciji sodišč, pri notranji organiziranosti pa se zaradi potrebne enake uporabe zakona zoper vsakogar namesto s formalizmi sodniškega zbornega in instančnega odločanja obdrži delovanje v okrilju tradicionalne hierarhične ureditve s pravico vodij, da potrjujejo odločitve o uporabi oziroma neuporabi kazenskega zakona. Ko Ustava v 125. členu sodnike označuje za neodvisne pri opravljanju sodniške funkcije, jih s tem razrešuje vsakršne dolžnosti, da upoštevajo stališča drugih zunaj ali znotraj sodišča. V zvezi s funkcijo državnega tožilca Ustava v 136. členu neodvisnosti posebej ne poudarja, očitno zato, ker bi sklicevanje nanjo lahko oviralo smotrno notranjo organiziranost in delo tega državnega organa. Kar zadeva obtoževanje, državni tožilec, ki ni vodja, torej ni popolnoma enako neodvisen kot sodnik pri sojenju, je pa še vedno bolj neodvisen kot odvetnik, ko zagovarja obtoženca  z njegovo privolitvijo in v skladu z njegovimi interesi glede izida kazenskega postopka. Sicer pa se hierarhična urejenost in kompetence vodij državnih tožilcev lahko koristno izrabijo kot obrambni mehanizem državnega tožilstva pred zunanjimi napadi na neodvisnost funkcije državnih tožilcev. Glede na določeno ekskluzivno funkcijo državnih tožilcev ni videti ustavno sprejemljivih razlogov za to, da bi pri imenovanju, strokovnem nadzoru ali razrešitvah imeli kakršnokoli vlogo drugi organi izvršilne oblasti, vključno z ministrstvi in vlado. Celo državni zbor nima prave podlage za razpravljanje o opravljanju funkcije posameznega državnega tožilca, zato je edini, ki bi lahko pred tem organom razpravljal, seveda le o splošnih vprašanjih v zvezi z uporabo zakonov, samo vrhovni vodja, to je generalni državni tožilec. Iz tega razloga bi bil Državni zbor lahko tisti, ki bi ga volil ali razreševal, vsi drugi državni tožilci pa bi svojo funkcijo pridobili ali jo izgubili po sprejetih notranjih odločitvah v tem državnem organu. Zavedati se je treba, da je vsak državni tožilec samostojno kazensko odgovoren, lahko je odgovoren tudi odškodninsko (2. odstavek 26. člena), njegove odločitve pa so vedno tudi predmet sodne presoje (tudi takrat, ko ne vloži obtožbe, lahko namesto njega zahteva presojo sodišča oškodovanec kot tožilec), lahko je končno znotraj organa tudi disciplinsko odgovoren, glede politične odgovornosti pa je prav, da ne more biti odgovoren nikomur.