Mateja Končina Peternel, 2011

1Obrazloženo je bilo, da lahko država poseže v pravice staršev takrat, ko ti ogrožajo otroka ali ne zavarujejo otroka, kadar ga ogrožajo tretje osebe. Otrok pa je ogrožen tudi, kadar se starša ob razpadu družine ne moreta dogovoriti o varstvu in vzgoji otroka, o njegovih stikih in preživljanju, zato v tem primeru sodišče odloči o tem, kakšna rešitev je otroku v največjo korist. Država lahko nesorazmerno poseže v pravice staršev predvsem z odločbami v posamičnih primerih, lahko pa to stori tudi z neprimerno pravno ureditvijo teh vprašanj v zakonu. US je tako v zadevi OdlUS XII, 39, U-I-312/00, Ur. l. 42/03 odločilo, da je pravna ureditev, ki staršem ne omogoča, da bi lahko tudi po razpadu družine skupaj skrbelI za varstvo in vzgojo otroka, v nasprotju z določbo 54. člena, ki dovoljuje omejevanje roditeljske pravice le, kadar je to potrebno zaradi varstva koristi otroka. Zato je odločilo, da sta določbi prvega odstavka 105. člena ter prvega in drugega odstavka 114. člena ZZZDR v neskladju s prvim odstavkom 54. člena. US pa je tudi razveljavilo prvi odstavek 106. člena in četrti odstavek 114. člena ZZZDR in DZ naložilo, da mora neskladnost odpraviti v enem letu od objave odločbe. Po navedenih določbah je namreč sodišče v pravdnem postopku odločalo o otrokovih stikih le ob razvezi zakonske zveze, v vseh drugih primerih pa je o otrokovih stikih odločal center za socialno delo v upravnem postopku. US je opozorilo, da to, da v nekaterih primerih o stikih odloča upravni organ, v drugih primerih pa sodišče, sicer ni v nasprotju z Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (Ur. l – MP, 26–82/1999 – MEKUOP), vendar le, če ima upravni organ enaka pooblastila kot sodišče. US je nato obrazložilo, da bi imel center za socialno delo enaka pooblastila kot sodišče, otrok pa enak procesni položaj v upravnem postopku, kot ga ima v pravdnem postopku, če bi bile določbe MEKUOP neposredno uporabljive. Vendar je ocenilo, da je večina določb MEKOUP takšnih, da jih brez ustrezne zakonske ureditve ni mogoče neposredno uresničevati. V Zakonu o pravdnem postopku je bilo namreč z novelo  podrobneje urejeno uresničevanje pravic otroka, ki jih zagotavlja MEKOUP (sodelovanje v postopku, izražanje mnenja), upravni postopek pa v tem pogledu ni bil nikdar dopolnjen. Tako je US odločilo, da zakonodajalec ni izpolnil obveznosti, h katerim se je zavezala država z ratifikacijo MEKOUP, kar je bil razlog za odločitev, da sta določba prvega odstavka 106. člena ZZZDR in določba četrtega odstavka 114. člena ZZZDR v neskladju z MEKOUP.

2Po tej pomembni odločbi US je bila sprejeta novela ZZZDR (ZZZDR-C, Ur. l. 16/04), ki je začela veljati 1. 5. 2004. S to novelo je bila pristojnost za odločanje o otrokovih stikih po razpadu družine ter odločanje o sporih glede izvrševanja roditeljske pravice prenesena na sodišča (odločanje o varstvu in vzgoji otrok je bilo preneseno na sodišča že z novelo ZZZDR-B, Ur. l. 64/01). Z isto novelo je bilo določeno, da se starša lahko po razpadu družine dogovorita za skupno vzgojo in varstvo otroka, in da mora sodišče vselej, ko odloča o varstvu in vzgoji otroka in otrokovih stikih, upoštevati tudi otrokovo mnenje. Po zgledu Konvencije Sveta Evrope o otrokovih stikih in upoštevajoč prakso ESČP je bila spremenjena pravna ureditev otrokovih stikov s staršema, z izrazitim poudarkom, da imajo pravice in koristi otroka prednost pred pravicami staršev, zagotovljena pa je bila tudi pravica otroka do stikov z drugimi osebami, s katerimi ga povezujejo družinske vezi (prav glede stikov med otrokom in drugimi osebami smo v prvi izdaji KURS opozorili na neskladnost slovenske pravne ureditve s prakso evropskega sodišča). S to novelo so bile tudi nekoliko spremenjene določbe o preživljanju med starši in otroki. Med drugim je bila z novelo ukinjena dolžnost staršev preživljati nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju, ki jo je ZZZDR pred novelo določal v drugem odstavku 123. člena. Vendar država s spremembo zakonodaje, ki ureja socialne dajatve, ni ustrezno nadomestila odpravljene preživninske dolžnosti staršev.

3Zato je US v OdlUS XVI, 86, U-I-11/07, Ur. l. 122/07 odločilo, da je Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Ur. l. 41/83 – ZDVDTP) v neskladju z Ustavo in da je DZ dolžan ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe. Odločilo je tudi, da se do odprave ugotovljenega neskladja iz 2. točke izreka te odločbe osnovno preživljanje invalidov po ZDVDTP zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena ZZZDR-C. V obrazložitvi je navedlo, da je zakonodajalec s tem, ko je sicer ustavno skladno ukinil obveznost staršev, da preživljajo svoje polnoletne invalidne otroke, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje, ni pa istočasno ustavno skladno uredil obveznosti države iz naslova socialnega varstva ter invalidov po 52. členu, prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov.

4O ustreznosti nemške pravne ureditve skupne vzgoje in varstva pa je odločalo tudi ESČP v zadevi Zaunegger proti Nemčiji (sodba z dne 3. 12. 2010). Odločilo je, da je nemška pravna ureditev varstva in vzgoje otroka po razpadu zunajzakonske skupnosti za očete diskriminacijska z vidika pravice do spoštovanja družinskega življenja. Po nemški pravni ureditvi zakonca tudi po razvezi zakonske zveze obdržita skupno varstvo in vzgojo, razen če na zahtevo enega od njiju sodišče odloči drugače. Pri zunajzakonskih partnerjih pa to velja le, če se partnerja pred tem izrecno dogovorita o skupni vzgoji in varstvu. Ker se pritožnik in njegova zunajzakonska partnerica o tem nista dogovorila, se je po nemški pravni ureditvi štelo, da je otrok zaupan v varstvo in vzgojo materi, nemško sodišče pa je pritožnikovo zahtevo, naj otroka zaupa v skupno vzgojo in varstvo obema, zavrnilo. ESČP je tako odločilo drugače kot nemško Zvezno ustavno sodišče, ki je v isti zadevi dne 29. 1. 2003 ocenilo, da takšna pravna ureditev ni v nasprotju z ustavno pravico do spoštovanja družinskega življenja.

5Na spremembo prakse rednih sodišč v zvezi z izdajanjem začasnih odredb v družinskopravnih zadevah je zelo vplivala odločba US OdlUS XI, 110, Up-410/01, Ur. l. 20/02 in 25/02 (popr.). US je v tej odločbi poudarilo, da se v postopkih za izdajo začasnih odredb sodišče ni dolžno na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Vendar je opozorilo, da to dejstvo še ne pomeni, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo, ali so podani razlogi zanjo in ne da bi to svoje ravnanje tudi ustrezno obrazložilo Poudarilo je, da to še toliko bolj velja za začasne odredbe, s katerimi se odloča o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok, ki kljub svoji začasni naravi navadno ostajajo v pravni veljavi dalj časa. To ima navadno za posledico, da sodišče zato, ker so bili otroci na podlagi začasne odredbe v vzgoji in varstvu pri enem od staršev, v končni odločbi zaradi koristi otrok (da otroka ne bi iztrgalo iz družinskega okolja, v katerega se je medtem že vrasel) ne odloči drugače. S tem imajo začasne odredbe v zadevah vzgoje, varstva in preživljanja otrok velik neposreden vpliv na končno odločitev. Zato je toliko bolj pomembno, da se pri njihovi izdaji v večji meri preizkusi, ali so podani razlogi za njihovo izdajo, in da se odločitev sodišča tudi ustrezno obrazloži. Ta odločitev sodišča je namreč kljub svoji začasni naravi takšna, da lahko močno in trajno prizadene ne samo interese pravdnih strank (staršev), temveč tudi interese in koristi otroka, ki pa po 56. členu uživa še prav posebno varstvo in skrb države.

6Pri obravnavanju ustavnih pritožb je US že večkrat poudarilo, da v postopku z ustavno pritožbo ne more presojati, ali je odločitev pristojnega organa o tem, kaj je v konkretnem primeru otrokova največja korist, strokovno pravilna, saj ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja ter se tudi ne spušča v pravilnost dokazne ocene sodišča. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS US zagotavlja, da sodišča ne sprejmejo pravnih stališč oziroma z razlago dajo zakonu takšno vsebino, ki je nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino (na primer zadevi Up-101/04 z dne 8. 6. 2004 in Up-447/02 z dne 18. 3. 2004, v katerih ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo). US pa lahko zaradi procesnih kršitev v konkretnem primeru ugotovi, da so bile kršene tudi človekove pravice procesne narave, največkrat pravica do enakega varstva pravic (22. člen) in v okviru te pravica do izjave v postopku, lahko pa tudi pravica do nepristranskega sojenja (23. člen).

7Zelo podobno presoja tudi ESČP v posamičnih primerih. Iz prakse ESČP je razvidno, da imajo pristojni organi zelo zahtevno nalogo, ko morajo oceniti, kakšne ukrepe za varstvo koristi otrok naj izvedejo, da bo otrok ustrezno zavarovan, obenem pa ne bo prišlo do prekomernega posega v pravice do spoštovanja družinskega življenja staršev in otroka. Tako je v zadevi A. D. in O. D. proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 16. 3. 2010) ESČP ugotovilo, da so pristojni organi neupravičeno posegli v pravico do spoštovanja družinskega življenja pritožnikov. Nekaj mesecev po rojstvu O. D. so pediatri ugotovili poškodbe otrokovih reber in zavrnili možnost, na katero sta opozorila starša, da so poškodbe lahko posledica krhkih kosti in da do poškodb zato prihaja tudi ob zelo skrbnem ravnanju z otrokom. Pristojni organi so otroka odvzeli staršem in ga namestili v rejništvo, po poškodbi v rejniški družini pa je bilo ugotovljeno, da so poškodbe kosti res posledica otrokove bolezni in so otroka po nekaj več kot pol leta vrnili staršem. ESČP je ocenilo, da je bil ukrep pristojnih organov v tem primeru prekomeren in bi se dalo z milejšimi ukrepi v zadostni meri zavarovati otrokove koristi. Tudi v zadevi Saviny proti Ukrajini (sodba z dne 18. 12. 2008) je sodišče odločilo, da so pristojni organi s tem, ko so predvsem zaradi slepote staršev otroke odvzeli, ne da bi bolj poglobljeno raziskali sposobnosti staršev za varstvo in vzgojo, kršili njuno pravico do spoštovanja družinskega življenja. V zadevi Wallova in Walla proti Republiki Češki (sodba z dne 26. 10. 2006) pa je sodišče odločilo enako, ker je češko sodišče pet otrok odvzelo staršem zato, ker zaradi denarnih težav nista mogla poskrbeti za ustrezno stanovanje in oskrbo otrok, drugih pomanjkljivosti pri njuni sposobnosti za varstvo in vzgojo pa pristojni organi niso ugotovili. ESČP je tudi v tem primeru odločilo, da bi morala država poseči po milejših ukrepih za zaščito otrok. Tudi v zadevi Palau – Martinez proti Franciji (sodba z dne 16. 12. 2003) je sodišče odločilo, da je francosko sodišče kršilo pritožničino pravico do spoštovanja družinskega življenja, ker je po razvezi zakonske zveze otroke zaupalo očetu zgolj zato, ker je pritožnica Jehova priča, ne da bi ugotovilo, ali je njena veroizpoved v triletnem obdobju, ko je sama skrbela za otroka, kakorkoli slabo vplivala na varstvo in vzgojo otroka. V zadevi Sanchez Cardenas proti Norveški (sodba z dne 4. 10. 2007) je ESČP odločilo, da je norveško sodišče pritožniku s tem, ko mu je zgolj na podlagi suma, da je  spolno zlorabljal sina, v celoti prepovedalo stike z njim, poseglo v njegovo pravico do spoštovanja družinskega življenja. ESČP je poudarilo, da bi moralo sodišče pri tako hudem posegu v pravice očeta odločiti, ali je prišlo do spolne zlorabe ali ne in ali je otrok ogrožen ali ne, in nato glede na to oceno sprejeti odločitev glede stikov.

8V številnih primerih pa je ESČP odločilo, da pristojni organi niso ravnali dovolj skrbno, da bi zavarovali koristi otrok. Te primere je ESČP največkrat presojalo z vidika kršitve 3. člena EKČP, ki prepoveduje mučenje in nečloveško, ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Tako je v zadevi E. in drugi proti Združenemu kraljestvu (sodba z dne 26. 11. 2002) ugotovilo kršitev 3. člena EKČP, ker pristojni organi kljub temu, da je bil očim že obsojen zaradi spolnih zlorab otrok, niso preprečili nadaljnjih stikov z družino s tem pa tudi ne nadaljnjih zlorab otrok. V zadevi D. P. in J. C. proti Združenemu kraljestvu (z dne 10. 10. 2002) je sodišče ocenjevalo, ali so organi socialnega skrbstva kršili določbi 3. in 8. člena EKČP, ker kljub temu, da so družino obravnavali več kot dvajset let, niso ugotovili, da očim spolno zlorablja otroke. Sodišče je ocenilo, da ESČP zaradi omejenega dostopa do dokumentacije ni moglo dovolj natančno preučiti pravilnosti ravnanja pristojnih organov, da pa bi to morali storiti pristojni organi na nacionalnem nivoju. Tako so sicer odločili, da niso imeli dovolj podlage za ugotovitev, da so pristojni organi kršili določbi 3. in 8. člena EKČP, da pa je Združeno kraljestvo kršilo 13. člen EKČP, ki posamezniku zagotavlja pravico do učinkovitih pravnih sredstev v primeru, ko kršitev stori oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.

9Zanimivo je, da ESČP tudi primere, ko so nacionalna sodišča v postopkih odločanja kršila postopkovna jamstva pritožnikov, obravnava v okviru kršitve pravice do spoštovanja družinskega življenja. V zadevi Hunt proti Ukrajini (sodba z dne 7. 12. 2006) je bilo na primer pritožniku onemogočeno sodelovati v postopku v zvezi z omejitvijo starševskih pravic, ker mu je bil zaradi storitve kaznivih dejanj prepovedan vstop v Ukrajino. ESČP je ugotovilo, da je bila kršena njegova pravica do spoštovanja družinskega življenja. Tako kot naše US v zadevi OdlUS VI, 80, Up-321/96 z dne 15. 1. 1997, je tudi ESČP v zadevi K. A. proti Finski (sodba z dne 14. 1. 2003) poudarilo, da je pri nujnih ukrepih za varstvo koristi otrok (začasnih odredbah) dovoljena ureditev, pri kateri se kontradiktornost ne zagotovi že pred izdajo začasne odredbe ampak šele naknadno (po naši pravni ureditvi v postopku odločanja o ugovoru zoper začasno odredbo). Je pa odločilo, da je Italija kršila pravico do spoštovanja družinskega življenja v zadevi Covezzi in Morselli (sodba z dne 9. 5. 2003), ker staršem ni bila zagotovljena pritožba zoper začasno odredbo, s katero so jim bili otroci odvzeti zaradi suma spolne zlorabe. V zadevi Haase proti Nemčiji (sodba z dne 8. 4. 2004) je sodišče odločilo, da je bil takojšnji odvzem novorojenčka z začasno odredbo brez zagotavljanja kontradiktornega postopka in s tem odvzem možnosti dojenja nesorazmeren glede na okoliščine konkretnega primera. V zadevi Mikulič proti Hrvaški (sodba iz februarja 2002) je ESČP zavzelo stališče, da hrvaška pravna ureditev postopka v očetovskih sporih ne zagotavlja varstva pravice do spoštovanja družinskega življenja, ker omogoča, da domnevni oče z izogibanjem testiranju DNA zavlačuje postopek. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče zahtevku za ugotovitev očetovstva ugodilo, višje sodišče pa je takšno odločitev razveljavilo z obrazložitvijo, da zaslišanje matere in dejstvo, da se oče izogiba pregledu, še ne zadošča za ugoditev zahtevku. ESČP je v več primerih poudarilo, da država krši pravico do spoštovanja družinskega življenja tudi, če ne zagotovi učinkovite prisilne izvršbe odločb o varstvu, vzgoji in otrokovih stikih. Tako je odločilo tudi v zadevi Eberhard in M. proti Sloveniji (sodba z dne 1. 12. 2009). Naši pristojni organi najprej niso zagotovili izvršbe upravne odločbe, s katero so bili urejeni stiki med hčerko in pritožnikom, po prenosu pristojnosti za odločanje o stikih na sodišče pa je sodišče o zadevi odločalo štiri leta in šest mesecev, v prvih treh letih tega postopka pa je pritožnik videl hčerko le trikrat. Sodišče je ocenilo, da je bil postopek predolg, da sodišče ni izkoristilo pooblastil, ki mu jih dajejo procesni zakoni, saj se je mati otroka uspešno izogibala sodelovanju v postopku izdelave izvedenskega mnenja, nato pa je tudi izvedenec izdeloval izvedensko mnenje več kot dve leti. Sodišče je tudi v zadevah Hansen proti Turčiji (sodba z dne 23. 9. 2003) in Kosmopoulou proti Grčiji (sodba z dne 5. 2. 2004) odločilo, da sta državi kršili pravico do spoštovanja družinskega življenja, ker materama otrok nista zagotovili učinkovite izvršbe tuje sodne odločbe o otrokovih stikih, ki so bili zaupani v varstvo in vzgojo očetom. Tudi v zadevi Dabrowska proti Poljski (sodba z dne 2. 2. 2010) je sodišče odločilo, da je Poljska zato, ker ni pravočasno zagotovila prisilne izvršbe odločbe o varstvu in vzgoji otrok in s tem dopustila manipulacijo očeta z otrokom, posegla v pritožničino pravico do spoštovanja družinskega življenja.

10ESČP šteje, da pristojni organi posamične države kršijo pravico do spoštovanja družinskega življenja tudi v primeru, če po tem, ko otroke zaradi ogroženosti odvzamejo staršem, ne storijo vseh potrebnih ukrepov za ponovno združitev družine. Takšno odločitev je bila sprejeta v zadevi K. A. proti Finski (sodba z dne 14. 1. 2003), v kateri so bili otroci odvzeti staršema zaradi suma spolne zlorabe in ker jih je mati zanemarjala. Sodišče je ocenilo, da pristojni organi niso niti preučili možnosti o ponovni združitvi družine, vsaj z očetom, ampak so vztrajali pri omejevanju stikov otrok z obema staršema. Sodišče je opozorilo, da iz pozitivnega vidika pravice do spoštovanja družinskega življenja izhaja dolžnost pristojnih organov, da izvedejo ukrepe za odpravo vzrokov, zaradi katerih so bili otroci staršem odvzeti, in da redno preverjajo, ali so pogoji za vrnitev otrok v družino že izpolnjeni, temu pa morajo nato prilagoditi tudi odločitev o otrokovih stikih s starši. V zadevi Görgülü proti Nemčiji (sodba z dne 26 .2. 2004)  je pritožnik, ki je bil biološki oče otroka, vendar je bil poročen z drugo žensko, potem ko je bil otrok brez njegovega soglasja dan v posvojitev, najprej uspel s tožbo za ugotovitev očetovstva, nato pa zahteval, da se mu otroka zaupa v varstvo in vzgojo. Sodišče je njegovo zahtevo zavrnilo, obenem je odločilo, da bi stiki otroka, ki je bil že več kot leto dni v rejništvu z namenom posvojitve, preveč vznemirjali. ESČP je odločilo, da odločitev sodišča pomeni kršitev pritožnikove pravice do spoštovanja družinskega življenja, saj bi morali storiti več za vzpostavitev družinskega življenja med biološkim očetom in otrokom. Drugače pa je ESČP odločilo v zadevi Pini in drugi proti Romuniji (sodba z dne 22. 6. 2004). V tej zadevi so romunski pristojni organi potem, ko je že bila izdana odločba o mednarodni posvojitvi romunskih otrok s strani italijanskih posvojiteljev, odločili, da posvojiteljem ne izročijo otrok. Ob izdaji odločbe sta bili deklici stari devet let in pol in pristojnim organom za posvojitev še ni bilo treba pridobiti njunega soglasja, naknadno pa se je izkazalo, da deklici posvojitvi nasprotujeta. Evropsko sodišče je sicer odločilo, da imajo posvojitelji, tudi če niso nikdar živeli skupaj s posvojenci, pravico do spoštovanja družinskega življenja, in država dolžnost, da zagotovi vzpostavitev njihove življenjske skupnosti, da pa Romunija v tem primeru ni kršila te svoje dolžnosti, saj je varovala koristi otrok in je bil njihov poseg v pravico posvojiteljev sorazmeren.

11V obdobju po letu 2000 je ESČP večkrat odločalo o primerih mednarodne ugrabitve otrok in ocenjevalo, ali so posamezne države pravilno in dovolj hitro uporabile Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (Zakon o ratifikaciji konvencije, Ur. l. – MP, 6/93, MKCVMUO ­– Haaška konvencija). Haaška konvencija ureja učinkovit in hiter postopek vrnitve otrok, ki so odpeljaniv drugo državo brez soglasja staršev oziroma skrbnikov. To pomeni, da se za ugrabitev otroka šteje tudi, kadar eden od staršev odpelje otroka v drugo državo brez soglasja drugega od staršev, imata pa glede na pravo države, v kateri je otrok stalno prebival, oba pravico soodločati o bivališču otroka. V 13. členu Haaške konvencije so določeni pogoji, pod katerimi lahko država zavrne izročitev otroka. To lahko stori, če oseba, ki ji je bil otrok zaupan v varstvo in vzgojo, po ugrabitvi otroka ni zahtevala njegove vrnitve ali je soglašala s premestitvijo otroka, in če bi bil otrok v primeru vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju in duševni travmi, pri čemer pa je to določbo vselej treba uporabljati zelo restriktivno. ESČP je tako v številnih zadevah ocenilo, da države niso dovolj učinkovito uporabile določb Haaške konvencije in so tako posegle v pravico do spoštovanja družinskega življenja pritožnikov (zadeve Ignaccolo – Zenide proti Romuniji, sodba z dne 25. 1. 2000, Iglesias Gil in A. U. I. proti Španiji, sodba z dne 29. 7. 2003 in Maire proti Portugalski, sodba z dne 26. 6. 2003). Izrecno je poudarilo, da morajo pristojni organi po uradni dolžnosti uporabiti določbe Haaške konvencije in zagotoviti vrnitev otroka. V zadevi Monory proti Romuniji in Madžarski (z dne 5. 4. 2005) je bila problematična dolgotrajnost postopka odločanja o vrnitvi otroka po Haaški konvenciji, v zadevah Bianchi proti Švici (sodba z dne 22. 6. 2006) in Carlson proti Švici (sodba z dne 6. 11. 2008) pa napačna uporaba Haaške konvencije, ki je prav tako vplivala na dolgotrajnost postopka. Opozoriti je treba, da se tudi preko Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo posredno uporabljajo določbe Haaške konvencije. RS zavezujeta tako Uredba, ki velja v članicah EU, kakor tudi Haaška konvencija, med pogodbenicami katere pa so tudi države, ki niso članice EU. V zvezi z uporabo Uredbe je zelo pomembna sodba Sodišča ES z dne 15. 7. 2010, ki je na podlagi nemškega predloga za sprejetje predhodne odločbe o predhodnem vprašanju v zadevi Bianca Purrucker proti Guillermu Vallésu Pérezu (C-256/09) odločilo, da se določbe člena 21 Uredbe in naslednjih ne uporabljajo za začasne ukrepe glede pravice do vzgoje in varstva otrok na podlagi člena 20 navedene uredbe.

1212. Evropsko sodišče je tudi že presojalo, ali je država pravilno uporabila določbe Haaške konvencije, ki določajo pogoje, pod katerimi je mogoče zavrniti vrnitev otroka. V zadevi Carlson proti Švici (sodba z dne 6. 11. 2008) je odločilo, da je Švica z zavrnitvijo izročitve otroka posegla v pravico do spoštovanja družinskega življenja očeta. Praksa držav je pri odločanju o tem, kdaj so izpolnjeni pogoji, ko država lahko zavrne zahtevo za vrnitev otroka, zelo neenotna. Zato je toliko pomembnejša najnovejša odločitev ESČP v zadevi Neulinger in Shuruk proti Švici (sodba z dne 6. 7. 2010), ki daje smernice za odločanje v tovrstnih primerih. Pritožnica je z možem in sinom Noamom, ki ima tako švicarsko kot izraelsko državljanstvo, živela v Izraelu. Ko je njen mož postal član zelo ortodoksnega židovskega gibanja »Lubavitch«, je prišlo do razpada zakonske zveze. Ker se je pritožnica bala, da bo mož ugrabil sina, je dosegla izdajo začasne odredbe o prepovedi prehoda meje za sina do polnoletnosti in začasno odločbo o skupni vzgoji in varstvu otroka. Med bivanjem v Izraelu je bil oče do obeh nasilen, zato se je moral izseliti iz skupnega stanovanja, imel je prepoved približevanja, stike z otrokom pa le pod nadzorom. V tem obdobju za otroka ni plačeval preživnine. Junija 2005 je mati otroka brez soglasja očeta odpeljala v Švico in oče je od švicarskih pristojnih organov zahteval izročitev otroka po Haaški konvenciji. Švicarsko prvostopenjsko sodišče je na podlagi mnenja izvedenca vrnitev otroka zavrnilo na podlagi 13. člena Haaške konvencije, ker je ocenilo, da bi bil otrok v primeru vrnitve duševno in fizično ogrožen. Izraelski pristojni organi so sicer zagotovili, da v primeru, če bo mati po vrnitvi v Izrael sodelovala pri vzpostavljanju stikov z otrokom, zoper njo ne bo sprožen kazenski postopek zaradi ugrabitve. Švicarsko pritožbeno sodišče pa je ocenilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 13. člen Haaške konvencije in je odredilo vrnitev otroka. Zoper to odločitev se je mati pritožila na ESČP. Švica je sprejela poseben zakon, ki podrobneje ureja uporabo Haaške konvencije, med drugim tudi pogoje, pod katerimi se lahko zavrne vrnitev otroka. Eden od razlogov za zavrnitev izročitve otroka je ugotovitev, da tisti od staršev, ki zahteva vrnitev otroka, nikakor ne more prevzeti skrbi zanj, drugi od razlogov pa je ugotovitev, da se tisti od staršev, ki je otroka odpeljal in na katerega je praviloma otrok čustveno navezan, zaradi nevarnosti kazenskega pregona ali drugih utemeljenih razlogov ne more z otrokom vrniti v državo, iz katere je bil otrok odpeljan. O zadevi je odločal veliki senat ESČP in je spremenil odločitev senata, ki je pritožbo matere zavrnil. Veliki senat je najprej ocenil, da je pravilna odločitev senata, da je mati otroka protipravno odpeljala iz Izraela. Senat je ocenil, da je otrok v dobi, ko je zelo prilagodljiv; da zaradi vrnitve v Izrael ne bi bil ogrožen; da je treba verjeti zagotovilom izraelskih pristojnih organov, da matere ne bi kazensko preganjali; in da je zanj gotovo najbolje, da vzdržuje stike z obema staršema. Veliki senat ESČP pa je odločil, da je treba v primeru vrnitve vselej skrbno pretehtati, ali bi bila vrnitev otroku v korist ali v škodo in da v tem primeru več razlogov govori proti vrnitvi otroka. Opozorilo je, da je izvedenec ugotovil, da Noam že tri leta živi v Švici, hodi tam v šolo in govori francosko, da se je povsem integriral v novo okolje, da je imel oče zaradi nasilnosti omejitev stikov z njim, da se je že takoj po odhodu pritožnice in Noama ponovno poročil in po nekaj mesecih ločil od druge, takrat noseče žene, ki ji ne plačuje preživnine, sedaj pa je že tretjič poročen in nima stalnih prihodkov, da materi v Izraelu grozi kazenski postopek, zaradi česar njeno odklanjanje vrnitve v Izrael ni povsem neutemeljeno. Zato je odločilo, da bi vrnitev v Izrael za Noama in njegovo mater pomenila kršitev 8. člena EKČP.