Ivan Bele, 2011

1V slovenski pravni teoriji se je domneva nedolžnosti obravnavala predvsem v  kazenskem procesnem pravu, medtem ko je bil njen kazenski materialnopravni pomen tako rekoč zanemarjen. Pri pojasnjevanju, zakaj je bilo treba v naše kazensko pravo ponovno uvesti institut krivde, se je treba danes sklicevati predvsem na to določbo. To načelo je v tej ustavni določbi enako kot v drugem odstavku 6. člena EKČP, navedeno v enakem besedilu, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Vsekakor pa je v obeh besedilih pojem krivde uporabljen hkrati ob pojmu kaznivo dejanje, iz česar sledi, da se v vsakem primeru izključuje možnost opiranja obsodilne sodbe zgolj na ugotovljeno kaznivo dejanje v njegovem objektivnem pomenu. Osnovno poslanstvo pojma krivde je v tem, da izključuje uveljavljanje kazenske odgovornosti kot objektivne odgovornosti. Ob sicer različnih teoretičnih razlagah krivde se ta povsod šteje kot ugotovljena takrat, ko se jasno prepozna izvor storitve ali opustitve, ki jo zakon določa kot kaznivo dejanje, v subjektivnem storilčevem usmerjanju lastnega fizičnega ravnanja. Z vidika materialnega kazenskega prava sta izraza krivda in nedolžnost dva nasprotna pola (to se jasno vidi iz izražanja v srbščini: krivda je vinost, nedolžnost je nevinost). Če rečemo, da je krivda pogoj za kazen (nulla poena sine culpa), potem iz tega sledi, da je domneva nedolžnosti pravno stanje, pri katerem ta pogoj ni izpolnjen. Ko sodišče s pravnomočno sodbo ugotovi, da obdolženec ni kriv, dobi nedolžnost še širši pomen, namreč preneha biti domneva, ampak postane aksiom (praesumptio iuris et de iure). Domneva nedolžnosti se nanaša na kazensko odgovornost in se ne more preprosto razširjati še na druge pravne odgovornosti, še zlasti ne takrat, ko se uveljavljajo zaradi varstva drugega posameznika. Domneva se sme razlagati kot nadaljnja izpeljava jamstva, izhajajočega iz načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 27. člena. S tega vidika je domneva nujni pogoj za korektno uporabo zakona, ki določa kaznivo dejanje in predpisuje kazen zanj. Z zahtevo o ugotovljeni krivdi naj bi bilo tako preprečeno, da bi uporaba zakona lahko temeljila na golem pripisovanju objektivnega in subjektivnega dejanskega stanja. Se pravi, da za nedolžnost pred izrečeno sodbo ni potrebna nobena dejanska podlaga, ampak je ta potrebna le za ovržbo krivde. V kazenskem pravu ima krivda še en pomen, uporablja se namreč tudi kot merilo za kazen. To izhaja iz tega, da si delovanje vsakega prava zamišljamo le v okviru njegovega delovanja na zavest ljudi. Tako naj bi tudi kazen, ko jo sodišče odmerja v povezavi s krivdo na podlagi zakona, veljavnega v času storitve ali opustitve, delovala na storilca kot pravna posledica njegove lastne negativne opredelitve. S tem se kaznovanemu s krivdo posredno tudi ob kaznovanju lahko še naprej zagotavljata človekova osebnost in človekovo dostojanstvo. Kot nesprejemljive je treba oceniti take kazenskopravne ureditve, ki dovoljujejo kaznovanje ( pri čemer se največkrat tudi zamenjuje izraz kazen z besedami sankcija, ukrep ipd.) brez krivde, zgolj na podlagi označevanja posameznika za nevarnega, s čimer se ob ignoriranju načela zakonitosti in domneve nedolžnosti v samem temelju zanikajo pravice, izvirajoče iz človekove avtonomnosti.