Gregor Virant, 2002

1Ustava ločuje zaposlitev v upravnih službah (122. člen) od imenovanja funkcionarjev v upravi (1. odst. 120. člena). Kje bo postavljena meja med političnimi funkcijami in upravnimi službami, je stvar zakonodajalca. Za sodobne sisteme javne uprave je značilno, da visoke vodstvene položaje v upravi zasedajo profesionalni uradniki in ne politični funkcionarji. V nekaterih sistemih (npr. britanskem) je ta sistem speljan tako dosledno, da ima vsako ministrstvo svojega uradniškega vodjo (t. i. stalni sekretar), ki vodi delo celotnega ministrstva. Drugod so najvišji uradniški položaji vodij posameznih zaokroženih področij znotraj ministrstev.

2Z upravnimi službami so mišljena delovna mesta v državni upravi, na katerih se izvajajo naloge uprave. Pojem upravne službe je umeščen v poglavje o upravi, kar pomeni, da veljavnosti 122. člena ne moremo raztegniti na celoten javni sektor (npr. javne zavode na področju vzgoje in izobraževanja, kulture, zdravstva itd.). Pojem upravne službe ne zajema t. i. strokovno-tehničnega osebja, ki opravlja v upravnih organih spremljajoče dejavnosti (tehnične, računovodske, administrativne in podobne naloge). Za zaposlitev v upravni službi je potrebna izvedba javnega natečaja. Ta ima dva namena: prvič, omogoča vsem kandidatom dostop do delovnega mesta pod enakimi pogoji (brez dajanja neupravičene prednosti določenemu kandidatu), in drugič, zagotavlja izbiro najprimernejšega kandidata.

3Zahteva po javnem natečaju ne prejudicira izbire uradniškega sistema (kariernega ali pozicijskega). Za pozicijski sistem je značilno, da se konkurenca za sleherno uradniško delovno mesto v upravi odpre za vse zainteresirane kandidate, tudi tiste izven uprave. Za karierni sistem pa je značilno, da dopušča vstop v upravo le na t. i. vstopnih delovnih mestih, zahtevnejša delovna mesta pa so rezervirana za napredovanje uradnikov. Pri kariernem sistemu se prosto delovno mesto lahko zapolni s premestitvijo oziroma prerazporeditvijo uradnika. Določba 122. člena v obeh sistemih zahteva javni natečaj, kadar se delovno mesto odpre navzven; v pozicijskem sistemu je to vsako delovno mesto, v kariernem samo vstopna delovna mesta.

4Javni natečaj predpostavlja naslednje elemente: objava prostega delovnega mesta, razumen rok za prijave, izbirni postopek z vnaprej določenimi merili, obrazložena izbira. Zgolj formalna objava delovnega mesta ne zadošča, saj z njo še ni zadoščeno navedenima namenoma instituta javnega natečaja. Merila morajo biti razumna in legitimna – zasledovati morajo navedena namena instituta javnega natečaja. To pomeni, da morajo biti merila naravnana tako, da bo izbran kandidat, ki je po svoji strokovni usposobljenosti najprimernejši, oziroma kandidat, ki bo največ prispeval k učinkovitemu in uspešnemu delu organa. Merila so lahko oblikovana bolj ali manj objektivno, ne smejo pa biti povsem, oziroma preveč subjektivna. Možni so različni načini izvedbe izbirnega postopka – v poštev pridejo številne metode, ki jih razvija znanost oziroma stroka ravnanja s človeškimi viri.

5Zahteva po javnem natečaju, ki mora biti glede na navedena namena tega instituta izveden tako, da zagotovi izbiro strokovno najbolje usposobljenega kandidata oziroma kandidata, ki bo največ prispeval k učinkovitemu in uspešnemu delu organa, vsebuje tudi zahtevo po učinkovitem pravnem sredstvu zoper odločitev o izbiri. Če pravno sredstvo ni zagotovljeno, ostane izbira, čeprav je pravno vezana, zunaj nadzora. Takšen položaj pa bi izničil pomen instituta javnega natečaja kot ustavnopravnega instituta in bi ga spremenil v golo formalnost. Odločitev o izbiri je kot vsaka pravno vezana odločitev uprave podvržena tudi sodnemu nadzoru (3. odst. 120. člena). Pravica, ki se varuje s sodnim varstvom, je pravica do zaposlitve v upravni službi pod enakimi pogoji. Seveda pa bo glede na možno subjektivnost meril sodni nadzor lahko zadržan in se bo omejil na procesne kršitve in na očitne napake pri uporabi meril.

6V 122. členu je dopuščena tudi izjema od pravila, da je zaposlitev v upravnih službah mogoča samo na temelju javnega natečaja. Izjema se lahko določi z zakonom, vendar pa le ob spoštovanju načela sorazmernosti: izjema mora zasledovati legitimen cilj, mora biti za dosego tega cilja primerno sredstvo, teža tega cilja pa mora odtehtati kršitev vrednot enake dostopnosti do upravne službe oziroma izbire kandidata, ki je po svoji strokovni usposobljenosti najprimernejši, oziroma bo največ prispeval k učinkovitemu in uspešnemu delu organa.