Gregor Virant, 2002

1Za parlamentarni sistem je značilno, da je vlada kot nosilka izvršilne oblasti odgovorna parlamentu kot nosilcu zakonodajne oblasti (v dvodomnih sistemih včasih samo enemu domu parlamenta). Pri oblikovanju vlade pa ima parlament lahko pri oblikovanju vlade določeno formalno vlogo ali pa tudi ne. V britanskem sistemu npr. šef države (monarh) imenuje tako predsednika vlade (prvega ministra) kot tudi ministre (na predlog predsednika vlade). V nemškem sistemu oblikovanja vlade predsednika vlade (kanclerja) voli spodnji dom parlamenta (Bundestag), formalno pa ga imenuje šef države (predsednik republike); nato predsednik republike na predlog kanclerja imenuje še ministre. V švedskem sistemu imenuje predsednika vlade parlament, nato predsednik vlade sam imenuje ministre. V italijanski ureditvi imenuje predsednika vlade predsednik republike, nato pa na njegov predlog imenuje še ministre, vlada pa se mora po imenovanju s strani predsednika republike predstaviti parlamentu in dobiti t. i. investiturno zaupnico, sicer ji funkcija preneha. V nobeni primerjalni ureditvi parlament nima pristojnosti, da bi imenoval ministre.

2Glede na gornji primerjalni pregled lahko ugotovimo, da 111. člen Slovenijo uvršča med tiste parlamentarne države, v katerih predsednika Vlade izvoli parlament.

3Prvi odstavek 111. člena določa, da Predsednik republike po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin predloži DZ kandidata za predsednika Vlade. V 2. odst. 111. člena je določeno, da DZ voli predsednika Vlade z večino glasov vseh poslancev, če ni z Ustavo določeno drugače (glej spodaj). Glasovanje je tajno.

4Postopek po 1. odst. 111. člena se prične ob vsakem prenehanju funkcije predsednika Vlade, če ni hkrati imenovan novi predsednik Vlade (konstruktivna nezaupnica). Gre predvsem za primer, ko se po volitvah konstituira nov DZ. Vendar pride postopek po 111. členu v poštev tudi v drugih primerih, ko preneha funkcija predsedniku Vlade (in s tem Vladi kot celoti, glej 115. člen – takšni primeri so zlasti odstop, smrt, razrešitev v postopku ustavne obtožbe, prenehanje funkcije kot posledica neuspelega oblikovanja vlade) – ne pride pa v poštev za primer, ko funkcija predsednika Vlade preneha z izvolitvijo novega predsednika Vlade.

5Predsednik republike je formalno vezan samo na to, da opravi posvet z vodji poslanskih skupin, ne pa tudi na to, da bi moral predlagati npr. kandidata, ki ga predlaga politična stranka, ki je dosegla največje število sedežev v državnem zboru. Ustavno nedopustna bi bila le zloraba ustavne pristojnosti. Seveda pa Predsednik republike v praksi upošteva razmerja v DZ in politične procese, ki se odvijajo ob oblikovanju Vlade – v pogojih proporcionalnega volilnega sistema se praviloma oblikuje koalicijska vlada.

6Večina glasov vseh poslancev pomeni 46 glasov. Drugačna večina pride v poštev samo v t. i. tretjem krogu imenovanja predsednika vlade (glej spodaj). Glasovanje je tajno. Namen te ustavne določbe je dodatno zavarovati reprezentativni mandat oziroma svobodno opredeljevanje poslancev, ki niso vezani na kakršnakoli navodila (1. odst. 82. člena). Glede na ustavno določbo o tajnosti glasovanja bi bila nedopustna odločitev politične stranke, da so kljub določbi o tajnosti glasovanja poslanci, ki so bili izvoljeni z njenih list, dolžni pokazati izpolnjeno glasovnico drugim poslancem iste poslanske skupine ali komurkoli drugemu. Načelo tajnosti varuje svobodo glasovanja poslanca pred posegi političnih strank, interesnih skupin ali kogarkoli drugega. Ni pa mogoče načela tajnosti glasovanja jemati kot obveznosti poslanca oziroma prepovedi javnega izjavljanja volje, vključno z dopustitvijo vpogleda v glasovnico.

7Ustava uporablja izraz »voliti« (DZ »voli« predsednika Vlade), čeprav bi bil glede na to, da gre za glasovanje o enem kandidatu, primernejši izraz »imenovati« (DZ »imenuje« predsednika Vlade).

8Tretji in četrti odstavek urejata primer, ko kandidat Predsednika republike ne dobi potrebne večine (46 glasov). Ustava v tem primeru omogoča še dva nadaljnja kroga volitev predsednika Vlade z namenom omogočiti oblikovanje Vlade, ne da bi bilo potrebno razpustiti DZ in razpisati predčasne volitve. V drugem krogu lahko kandidata predlagajo poleg Predsednika republike (ta lahko predlaga le enega kandidata, in sicer istega, kot ga je predlagal v prvem krogu, ali drugega) tudi poslanske skupine ali najmanj deset poslancev. Poslanska skupina je skupina poslancev, izvoljenih z istoimenskih list, oziroma skupina poslancev, ki so člani iste politične stranke. Poslansko skupino lahko ustanovijo najmanj trije poslanci, pri čemer je lahko poslanec član le ene poslanske skupine. Poslanca italijanske in madžarske samoupravne narodne skupnosti imata položaj poslanske skupine (Poslovnik DZ – PoDZ, členi 118–123). V drugem krogu lahko pride do kandidature večjega števila kandidatov; tako bo npr. v primeru, ko sta se v DZ oblikovali dve izenačeni koaliciji, vsaka (preko naštetih legitimiranih predlagateljev) lahko predlagala svojega kandidata. O vrstnem redu glasovanja o posameznih kandidatih odloča vrstni red vložitve kandidature; prednost ima le kandidat, ki ga je predlagal Predsednik republike, tudi če je kandidatura vložena kasneje – edini pogoj je, da je kandidatura vložena pravočasno (v štirinajstih dneh po prvem glasovanju). V štirinajstdnevni rok se v skladu s civilnim štetjem ne všteva kritični dan (dan prvega glasovanja), rok pa se izteče z iztekom štirinajstega dne. V primeru, da je kandidat izvoljen, se o naslednjih kandidatih ne glasuje.

9Če tudi v drugem krogu noben izmed predlaganih kandidatov ni izvoljen, Ustava omogoča še tretji krog volitev. DZ lahko v 48 urah (ta rok se šteje od razglasitve izida zadnjega glasovanja v drugem krogu) sklene izvesti ponovne volitve predsednika Vlade. Ta odločitev (sklep) se sprejme z večino opredeljenih glasov navzočih poslancev (več glasov za kot proti), pri čemer velja sklepčnost kot pogoj za veljavnost glasovanja (86. člen). Če se DZ odloči za tretji krog, se v tretjem krogu glasuje o kandidatih po vrstnem redu števila glasov, dobljenih pri prejšnjih glasovanjih (tako v prvem kot v drugem krogu), nato pa o novih, do volitev vloženih kandidaturah, med katerimi ima prednost morebitni kandidat Predsednika republike.

10Po analogiji je mogoče sklepati, da lahko v tretjem krogu kandidate predlagajo isti predlagatelji kot v drugem, in da ima Predsednik republike možnost predlagati istega ali drugega kandidata. Analogijo je mogoče uporabiti tudi glede vrstnega reda glasovanja o novih kandidaturah (časovna prioriteta, prednost kandidata Predsednika republike). Pri ponovljenih kandidaturah se upošteva vrstni red glede na število dobljenih glasov na prejšnjih glasovanjih; v primeru enakega števila dobljenih glasov je po analogiji treba upoštevati časovno prioriteto kandidatur v drugem krogu.

11Šele v primeru neuspelega tretjega kroga (če do njega sploh ne pride oziroma če ni izvoljen noben kandidat) Predsednik republike razpusti DZ in razpiše predčasne volitve. V tem primeru je namreč prišlo do položaja, ko se v DZ ne more oblikovati konstruktivna večina, ki bi oblikovala oziroma podprla Vlado. Vlada, ki ji je prenehala funkcija, še naprej opravlja tekoče posle, po konstituiranju DZ pa postopek po 111. členu steče ponovno.